Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se bosta na ameriških predsedniških volitvah spet pomerila Donald Trump in Joe Biden? Na eni strani Trumpov prodor, kljub njegovim sodnim procesom na drugi strani Bidnova krhkost V predvolilno kampanjo se je aktivno vključila tudi podpredsednica Kamala Harris. Različne študije kažejo, da so ZDA tudi v t. i. epidemiji duševnih bolezni.
Ameriško volilno leto se je s prvimi strankarskimi volitvami komaj začelo, a že sta se izluščila najverjetnejša tekmeca. Donald Trump in Joe Biden. »Številni republikanski volivci se zavedajo Trumpovih pomanjkljivosti, a so prepričani, da so demokrati in Biden čisto zlo. Biden je najbolj dolgočasna in varna demokratska izbira za predsedniško nominacijo, kar si jih lahko zamislite. V politiki je od leta 1972, pa vendar je republikanski tovarni sovraštva uspelo prepričati milijone Američanov, da je Joe Biden zlodej, njegov sin Hunter pa Antikrist.« Tako gost oddaje profesor Jeremy Meyer.
Republikanski in demokratski volivci bodo danes v ameriški zvezni državi New Hampshire izbirali svoja predsedniška kandidata na strankarskih volitvah. Pri demokratih predsednik Joe Biden, kot kaže, nima resne konkurence. Kaj pa pri republikancih? Donald Trup ima protikandidatko Nikki Haley. Kolikšne so možnosti, da kandidatki uspe? O tem in aktualnem dogajanju z zasedanja Varnostnega sveta OZN, na katerem govorijo tudi o dogajanju na Bližnjem vzhodu, z ameriškim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Združeni narodi so kot institucija nujni v mednarodni skupnosti, a ne delujejo v skladu s temelji, na katerih so bili zasnovani. Predvsem Varnostni svet je talec partikularnih interesov velesil. Slovenija, ki je s prvim januarjem uradno nastopila dveletni mandat nestalne članice Varnostnega sveta, je omenjeni položaj kljub temu prevzela z optimizmom in si bo prizadevala, da bi naredila čim več koristnega.
Kaj te dni najbolj zaznamuje javni prostor v ZDA? Ameriško vrhovno sodišče se je odločilo, da bo v presojo vzelo tableto za splav, ki jo predpisujejo pri več kot polovici prekinitev nosečnosti v ZDA. Za kaj pravzaprav gre? V javnost so prišli zaskrbljujoči podatki, ki zadevajo varnost potniškega letalstva v ZDA. Piloti, ki imajo psihične težave, le-te skrivajo pred zdravniškimi komisijami. Za depresijo, anksioznostjo in podobnimi stanji naj bi zbolelo približno 5 tisoč pilotov in večina jih še zmeraj leti.
Konec septembra so v Clevelandu v ZDA potekali zdaj že tradicionalni Slovenski dnevi. Tradicionalni, ker so potekali tretjič, in ameriški rojaki upajo, da bodo tudi po odhodu slovenske generalne konzulke Alenke Jerak, ki zaokroža mandat, potekali tudi v prihodnje. Zdi se namreč, da na obronkih slovenstva osebna zavzetost pomeni še več, kot sicer, da dogajanje zaživi. Predvsem pa imajo dnevi, ki povezujejo slovensko skupnost, koga nagovarjati. V Clevelandu in širši oklici še zmeraj živi približno 80 tisoč ljudi, ki se opredeljujejo za Slovence.
Z dopisnikom Andrejem Stoparjem tokrat o opioidni epidemiji oz. o tem, da bodo zdaj čez lužo brez recepta prodajali zdravilo, ki preprečuje predoziranje oz. smrt zaradi predoziranja. Več kot 100 tisoč ljudi namreč umre na leto zaradi predoziranja. Govorili pa smo tudi o nori politični sceni, ko republikani skušajo ustavno obtožiti predsednika države, ter o začetku zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku.
Položaj nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, za katerega se poteguje Slovenija, prinaša velik ugled in tudi odgovornost. Na eni strani je naša država kot članica zahodnih mednarodnih povezav s podporo ZDA, kar v določenih okoljih ni dobrodošlo, in na drugi strani tekmica Belorusija, ki uživa podporo Rusije. Njena stara zavezništva so še kako živa na svetovnem jugu in v osrednji Aziji. Slovenija je ves čas kampanje poudarjala, da kandidira samostojno, z lastnim programom, Belorusija pa ji je očitala politizacijo kandidature. Ta zagotovo poteka v trenutno zelo napetem obdobju v mednarodnih odnosih. Kakšni so v resnici globalni interesi in kako uspešno je bilo lobiranje Slovenije, bo pokazalo šele glasovanje v generalni skupščini.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Ob obletnici ruske invazije na Ukrajino največji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerega je neposredno vpletena ena od zmagovalk, Rusija, druge pa posredno, smo v oddaji Eppur Si Muove – In vendar se vrti dogajanje že osvetlili s stališča begunskega vprašanja in razmisleka, kako naprej. Ali iskati kompromis v trenutku, ko so vpletene strani tako daleč vsaksebi ali pa naj Zahod z orožjem še naprej podpira Ukrajino? Morda do njene zmage, lahko pa tudi do razraščanja konflikta in celo v jedrsko katastrofo. Prav na to nevarnost v Združenih državah Amerike, ki so najpomembnejša podpornica Ukrajine, opozarjajo nekateri mednarodnopolitični realisti. Nekateri gredo še dlje in v analizi ameriške politike do Rusije v zadnjih tridesetih letih opredeljujejo niz korakov ZDA in zavezništva Nato, ki so ključno prispevali, da se je na vzhodu Evrope leta 2022 razplamtela vojna. Eden izmed njih je zgodovinar Benjamin Abelow, avtor knjige z naslovom »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«, ki jo bralci pri nas zdaj dobivajo tudi v slovenskem prevodu. Z njim se je pogovarjal avtor današnje oddaje, ameriški dopisnik Andrej Stopar. Z oziranjem na zadnja tri desetletja razvoja odnosov med Zahodom in Rusijo tako zaokrožamo ukrajinsko trilogijo ob obletnici začetka vojne.
Združene države Amerike so pretkane z rasnimi vprašanji. Toda rasne klasifikacije so del pravnega sistema šele 50 let. V Združenih državah je od nekdaj cerkev ločena od države zaradi prepričanja, da verske zadeve povzročajo preveč napetosti, da bi jih prepustili pristranskosti vlade. Enako gledajo na rasna vprašanja. V tokratni oddaji Eppur si muove se je ameriški dopisnik Andrej Stopar posvetil rasi, volitvam, univerzam in elitam.
Zgodovina je področje, o katerem smo običajno prepričani, da vse vemo. Obenem pa je s preteklostjo mogoče izvrstno manipulirati. Washingtonski dopisnik Andrej Stopar se je pred kratkim vrnil s poti v Oregon, ameriško zvezno državo, ki je bila svojčas eden najbolj prepoznavnih ciljev za množice, ki so do sredine 19. stoletja osvajale zahodne dele severnoameriške celine, kamor so se širile Združene države Amerike. Zanimalo ga je, kako predstave, ki jih je z vesterni utrdil zlasti Hollywood, ustrezajo stvarnosti, ter kako in zakaj so ta vprašanja za ameriško družbo pomembna še danes. Na sporedu je oddaja Eppur Si Muove – In vendar se vrti, v kateri se po Oregonski poti odpravljamo na zahod Združenih držav.
Z Robertom D. Kaplanom, novinarjem in politologom, ki ga je ameriška revija Foreign Policy dvakrat uvrstila med najpomembnejših sto mislecev sveta, se je Andrej Stopar pogovarjal o njegovi najnovejši knjigi Jadran, o Sloveniji, Balkanu, Ukrajini, Rusiji in seveda o ameriških interesih.
Nobena država na svetu nima take izkušnje s priseljevanjem, kot jo imajo Združene države Amerike. Veljajo za deželo priseljencev, saj so vsi Američani, sami ali njihovi predniki, prišli od drugod, razen staroselcev. Danes je besedna zveza »narod priseljencev« del državne retorike, resda nekoliko značilnejša za demokratske administracije, kajti konservativnim krogom so bliže poskusi omejevanja priseljevanja. Čeprav tega, da so prišleki, ne zanika nihče. Redkeje pa srečamo zavedanje, poznavanje in priznavanje hierarhije med rodovi priseljencev, tako glede rasno-nacionalne in verske pripadnosti kot osebne svobode in premoženjskih razlik. Čeprav so se do danes razlike marsikje zabrisale, so nastale nove, kajti ameriška družba je ena najbolj neenakih. Zato je tudi besedna zveza »narod priseljencev« dobila argumentirane kritike. Washingtonski dopisnik Andrej Stopar, ki se sistematično loteva izseljenskih tem v Združenih državah Amerike, je za izhodišče razmišljanja uporabil novo knjigo zgodovinarke Roxanne Dunbar – Ortiz »Not A Nation Of Immigrants« (Ne narod priseljencev), ki je lani izšla pri založbi Beacon Press iz Bostona v Massachusettsu. Naslov je besedna igra z naslovom knjige »The Nation of Immigrants«, ki jo je leta 1958 napisal senator John F. Kennedy, in z njo utrdil enega izmed državnih mitov, ki skušajo opredeliti ZDA.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Po tem, ko je novembra 2016 Donald Trump premagal Hillary Clinton in Američani tako niso izvolili svoje prve predsednice, so Združene države Amerike štiri leta pozneje, z volitvami novembra 2020, dobile prvo podpredsednico. Kamala Harris je obenem prva temnopolta ženska na tem visokem položaju. Po tem, ko so v administraciji predsednika Joeja Bidna – sam je šele drugi katolik v Beli hiši v 254-letni ameriški zgodovini –, prvič na izpostavljene položaje imenovali kar nekaj žensk oz. pripadnic in pripadnikov manjšin, je letos na vrsto prišlo tudi vrhovno sodišče ZDA. 8. aprila je bila kot prva temnopolta vrhovna sodnica ZDA svečano potrjena Ketanji Brown Jackson. Združene države uradno utripajo v skladu z ustavo, katere preambula je bila pisana v duhu Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki se je je v svojem govoru dotaknila tudi nova vrhovna sodnica. »Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči.« (Iz Deklaracije o neodvisnosti, 4. julij 1776) »Mi, Ljudstvo Združenih držav, z namenom oblikovati popolnejšo Zvezo, uveljaviti Pravico, zagotoviti Mir doma, skrbeti za skupno Obrambo, si prizadevati za splošno Blagostanje in zajamčiti blagoslove Svobode zase in za naše potomce, sprejemamo in uveljavljamo to Ustavo Združenih držav Amerike.« (Preambula k ustavi ZDA, poletje 1787) Če vse to drži, zakaj je Ketanji Brown Jackson prva temnopolta vrhovna sodnica v ameriški zgodovini? Zakaj je Kamala Harris prva podpredsednica? Zakaj je Cynt Marshall prva temnopolta direktorica kluba v ameriški Nacionalni košarkarski zvezi NBA? Pot žensk, ne le do uspešne in vidne profesionalne kariere, ampak že do enakopravnega položaja v družbi, je dolga, težka – in ni končana. Če je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje ženske emancipacije, se v 21. stoletju soočamo s konservativno revolucijo in njeno apoteozo tradicionalnih družbenih vlog. Zgodovina nudi veliko primerov zanikanja dosežkov posameznih obdobij in korakov nazaj. Za številne lahko zgolj slutimo, kajti viri molčijo. A ljudje se spreminjamo in primer ženskega uspeha v konservativnem okolju lahko ponudi Američanka slovenskega rodu. V tradicionalni slovenski skupnosti v Chicagu rojena Janice Zabukovec Davis je vrhunska pravnica in vplivna poslovna ženska v Dallasu v Teksasu.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja. A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.
