Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec septembra so v Clevelandu v ZDA potekali zdaj že tradicionalni Slovenski dnevi. Tradicionalni, ker so potekali tretjič, in ameriški rojaki upajo, da bodo tudi po odhodu slovenske generalne konzulke Alenke Jerak, ki zaokroža mandat, potekali tudi v prihodnje. Zdi se namreč, da na obronkih slovenstva osebna zavzetost pomeni še več, kot sicer, da dogajanje zaživi. Predvsem pa imajo dnevi, ki povezujejo slovensko skupnost, koga nagovarjati. V Clevelandu in širši oklici še zmeraj živi približno 80 tisoč ljudi, ki se opredeljujejo za Slovence.
Z dopisnikom Andrejem Stoparjem tokrat o opioidni epidemiji oz. o tem, da bodo zdaj čez lužo brez recepta prodajali zdravilo, ki preprečuje predoziranje oz. smrt zaradi predoziranja. Več kot 100 tisoč ljudi namreč umre na leto zaradi predoziranja. Govorili pa smo tudi o nori politični sceni, ko republikani skušajo ustavno obtožiti predsednika države, ter o začetku zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku.
Položaj nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, za katerega se poteguje Slovenija, prinaša velik ugled in tudi odgovornost. Na eni strani je naša država kot članica zahodnih mednarodnih povezav s podporo ZDA, kar v določenih okoljih ni dobrodošlo, in na drugi strani tekmica Belorusija, ki uživa podporo Rusije. Njena stara zavezništva so še kako živa na svetovnem jugu in v osrednji Aziji. Slovenija je ves čas kampanje poudarjala, da kandidira samostojno, z lastnim programom, Belorusija pa ji je očitala politizacijo kandidature. Ta zagotovo poteka v trenutno zelo napetem obdobju v mednarodnih odnosih. Kakšni so v resnici globalni interesi in kako uspešno je bilo lobiranje Slovenije, bo pokazalo šele glasovanje v generalni skupščini.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Ob obletnici ruske invazije na Ukrajino največji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerega je neposredno vpletena ena od zmagovalk, Rusija, druge pa posredno, smo v oddaji Eppur Si Muove – In vendar se vrti dogajanje že osvetlili s stališča begunskega vprašanja in razmisleka, kako naprej. Ali iskati kompromis v trenutku, ko so vpletene strani tako daleč vsaksebi ali pa naj Zahod z orožjem še naprej podpira Ukrajino? Morda do njene zmage, lahko pa tudi do razraščanja konflikta in celo v jedrsko katastrofo. Prav na to nevarnost v Združenih državah Amerike, ki so najpomembnejša podpornica Ukrajine, opozarjajo nekateri mednarodnopolitični realisti. Nekateri gredo še dlje in v analizi ameriške politike do Rusije v zadnjih tridesetih letih opredeljujejo niz korakov ZDA in zavezništva Nato, ki so ključno prispevali, da se je na vzhodu Evrope leta 2022 razplamtela vojna. Eden izmed njih je zgodovinar Benjamin Abelow, avtor knjige z naslovom »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«, ki jo bralci pri nas zdaj dobivajo tudi v slovenskem prevodu. Z njim se je pogovarjal avtor današnje oddaje, ameriški dopisnik Andrej Stopar. Z oziranjem na zadnja tri desetletja razvoja odnosov med Zahodom in Rusijo tako zaokrožamo ukrajinsko trilogijo ob obletnici začetka vojne.
Združene države Amerike so pretkane z rasnimi vprašanji. Toda rasne klasifikacije so del pravnega sistema šele 50 let. V Združenih državah je od nekdaj cerkev ločena od države zaradi prepričanja, da verske zadeve povzročajo preveč napetosti, da bi jih prepustili pristranskosti vlade. Enako gledajo na rasna vprašanja. V tokratni oddaji Eppur si muove se je ameriški dopisnik Andrej Stopar posvetil rasi, volitvam, univerzam in elitam.
Zgodovina je področje, o katerem smo običajno prepričani, da vse vemo. Obenem pa je s preteklostjo mogoče izvrstno manipulirati. Washingtonski dopisnik Andrej Stopar se je pred kratkim vrnil s poti v Oregon, ameriško zvezno državo, ki je bila svojčas eden najbolj prepoznavnih ciljev za množice, ki so do sredine 19. stoletja osvajale zahodne dele severnoameriške celine, kamor so se širile Združene države Amerike. Zanimalo ga je, kako predstave, ki jih je z vesterni utrdil zlasti Hollywood, ustrezajo stvarnosti, ter kako in zakaj so ta vprašanja za ameriško družbo pomembna še danes. Na sporedu je oddaja Eppur Si Muove – In vendar se vrti, v kateri se po Oregonski poti odpravljamo na zahod Združenih držav.
Z Robertom D. Kaplanom, novinarjem in politologom, ki ga je ameriška revija Foreign Policy dvakrat uvrstila med najpomembnejših sto mislecev sveta, se je Andrej Stopar pogovarjal o njegovi najnovejši knjigi Jadran, o Sloveniji, Balkanu, Ukrajini, Rusiji in seveda o ameriških interesih.
Nobena država na svetu nima take izkušnje s priseljevanjem, kot jo imajo Združene države Amerike. Veljajo za deželo priseljencev, saj so vsi Američani, sami ali njihovi predniki, prišli od drugod, razen staroselcev. Danes je besedna zveza »narod priseljencev« del državne retorike, resda nekoliko značilnejša za demokratske administracije, kajti konservativnim krogom so bliže poskusi omejevanja priseljevanja. Čeprav tega, da so prišleki, ne zanika nihče. Redkeje pa srečamo zavedanje, poznavanje in priznavanje hierarhije med rodovi priseljencev, tako glede rasno-nacionalne in verske pripadnosti kot osebne svobode in premoženjskih razlik. Čeprav so se do danes razlike marsikje zabrisale, so nastale nove, kajti ameriška družba je ena najbolj neenakih. Zato je tudi besedna zveza »narod priseljencev« dobila argumentirane kritike. Washingtonski dopisnik Andrej Stopar, ki se sistematično loteva izseljenskih tem v Združenih državah Amerike, je za izhodišče razmišljanja uporabil novo knjigo zgodovinarke Roxanne Dunbar – Ortiz »Not A Nation Of Immigrants« (Ne narod priseljencev), ki je lani izšla pri založbi Beacon Press iz Bostona v Massachusettsu. Naslov je besedna igra z naslovom knjige »The Nation of Immigrants«, ki jo je leta 1958 napisal senator John F. Kennedy, in z njo utrdil enega izmed državnih mitov, ki skušajo opredeliti ZDA.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Metropolitanska opera se je za letošnjega Grammyja za najboljši operni posnetek potegovala kar z dvema nominacijama iz repertoarja 20. stoletja. Z opero sodobnega ameriškega skladatelja Philipa Glassa Ehnaton ter s Pogovori karmeličank francoskega skladatelja Francisa Poulenca. Žirijo Grammyjeve akademije je prepričal Glassov Ehanton, na newyorški oder postavljen pod taktirko ameriške dirigentke slovenskega rodu Karen Kamenšek. V Chicagu rojena glasbenica, katere družina izhaja iz Kamnice pri Mariboru, je ena najboljših poznavalk opusa Philipa Glassa. Razpeta je med Evropo, živi namreč v Franciji, Združenimi državami, kjer veliko ustvarja, in projekti drugod po svetu. Bila je umetniška vodja in glavna dirigentka dunajske Ljudske opere ter oper v Freiburgu in Hannovru, sodelovala je z glasbenimi hišami v Združenem kraljestvu in drugod po Evropi ter nizom ameriških. V letih 2007 in 2008 je bila tudi glasbena vodja Opere in baleta SNG Maribor. Novembra 2019 je prav z Glassovim Ehnatonom debitirala v newyorški Metropolitanski operi. V New Yorku bo od nocojšnjega večera do 10. junija ogled Ehnatona spet mogoč.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
Po tem, ko je novembra 2016 Donald Trump premagal Hillary Clinton in Američani tako niso izvolili svoje prve predsednice, so Združene države Amerike štiri leta pozneje, z volitvami novembra 2020, dobile prvo podpredsednico. Kamala Harris je obenem prva temnopolta ženska na tem visokem položaju. Po tem, ko so v administraciji predsednika Joeja Bidna – sam je šele drugi katolik v Beli hiši v 254-letni ameriški zgodovini –, prvič na izpostavljene položaje imenovali kar nekaj žensk oz. pripadnic in pripadnikov manjšin, je letos na vrsto prišlo tudi vrhovno sodišče ZDA. 8. aprila je bila kot prva temnopolta vrhovna sodnica ZDA svečano potrjena Ketanji Brown Jackson. Združene države uradno utripajo v skladu z ustavo, katere preambula je bila pisana v duhu Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki se je je v svojem govoru dotaknila tudi nova vrhovna sodnica. »Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči.« (Iz Deklaracije o neodvisnosti, 4. julij 1776) »Mi, Ljudstvo Združenih držav, z namenom oblikovati popolnejšo Zvezo, uveljaviti Pravico, zagotoviti Mir doma, skrbeti za skupno Obrambo, si prizadevati za splošno Blagostanje in zajamčiti blagoslove Svobode zase in za naše potomce, sprejemamo in uveljavljamo to Ustavo Združenih držav Amerike.« (Preambula k ustavi ZDA, poletje 1787) Če vse to drži, zakaj je Ketanji Brown Jackson prva temnopolta vrhovna sodnica v ameriški zgodovini? Zakaj je Kamala Harris prva podpredsednica? Zakaj je Cynt Marshall prva temnopolta direktorica kluba v ameriški Nacionalni košarkarski zvezi NBA? Pot žensk, ne le do uspešne in vidne profesionalne kariere, ampak že do enakopravnega položaja v družbi, je dolga, težka – in ni končana. Če je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje ženske emancipacije, se v 21. stoletju soočamo s konservativno revolucijo in njeno apoteozo tradicionalnih družbenih vlog. Zgodovina nudi veliko primerov zanikanja dosežkov posameznih obdobij in korakov nazaj. Za številne lahko zgolj slutimo, kajti viri molčijo. A ljudje se spreminjamo in primer ženskega uspeha v konservativnem okolju lahko ponudi Američanka slovenskega rodu. V tradicionalni slovenski skupnosti v Chicagu rojena Janice Zabukovec Davis je vrhunska pravnica in vplivna poslovna ženska v Dallasu v Teksasu.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja. A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.
Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.
"Naše poslanstvo je oživljanje zgodovinskih knjig za otroke", piše na spletni strani velikega ameriškega poznavalca pravljic Jacka Zipesa. Po predstavitvi pred dnevi v New Jerseyju so zdaj še v Minneapolisu, kjer Zipes živi kot upokojeni častni profesor Univerze v Minnesoti, predstavili knjigo, ki velja za kultno delo književnosti za otroke. A dunajski Jud Felix Salten je Bambija kot prispodobo življenja manjšine napisal za odrasle in z drugačnim sporočilom, kot ga svet pozna v priredbi Walta Disneyja. Novi prevod Jacka Zipesa je zvest izvirniku, knjiga ima zato tudi naslov "Izvirni Bambi – Zgodbe o življenju v gozdu". Knjigo, ki jo Zipes razume kot nekakšno slutnjo holokavsta, žrtev katerega se spominjamo 27. januarja, je ilustrirala slovenska umetnica Alenka Sottler. Poseben podvig je, ko Američanom, prepojenim z Disneyjevimi podobami, ob stoletnici izida izvirnega Bambija, poveste, da so živeli v zmoti. Nekateri bodo sicer dejali, da je izidu botrovalo predvsem dejstvo, da so avtorske pravice družbe Disney izzvenele in je Bambi z letošnjim januarjem v ZDA vstopil v javno domeno. Ampak Jacku Zipesu so že pred časom ponujali projekt, ki ga je sprva zavračal, nato pa se je poglobil vanj, spoznal ozadje in zaradi tega dojel izziv. Angleški prevod Whittakerja Chambersa iz leta 1928 ni upošteval vseh ravni jezika, v katerem je Felix Salten leta 1923 napisal Bambija, Walt Disney pa je iz zgodbe povlekel le eno razsežnost, namreč gozd in živalski svet. S tem je sicer pozornost rodov otrok usmeril na naravo, a obenem zamolčal pomembno sporočilo, ki zadeva človeško družbo. Jack Zipes meni, da je šlo pri adaptaciji, na podlagi katere so nastali Disneyjeve knjige in film za otroke, nekaj narobe: "Pravzaprav je zastrupil izvirnik. Seveda ga je mogoče interpretirati na različne načine. Mislim pa, da gre za zgodbo o manjšinah. Ni tako bistveno, ali je to judovska, afroameriška ali katera druga skupina, predvsem je pomembno spoznanje, kako težko je živeti v svetu, v katerega si se rodil za to, da te bodo ubili. Če se posameznik ne prilagodi in se zlije z družbo, lahko postane žrtev in tvega smrt. Živimo namreč v svetu, v katerem človeških življenj ne jemljemo resno." Zipes meni, da je Bambi Felix Salten sam. Salten – njegovo pravo ime je Siegmund Salzmann – je spremenil ime, kot Jud iz revne družine, je bil tarča okolice, izobraževal se je sam, kasneje pod mentorstvom vidnih avstrijskih intelektualcev judovskega rodu tistega časa, recimo Alfreda Schnitzlerja, pa Huga von Hofmanstahla in drugih iz kroga Karla Kraussa v kavarni Griensteidl na Dunaju. Kljub odrekanju identitete po eni strani, je podpiral sionistični krog Theodorja Hertzla, postal vplivni novinar, urednik, gledališki kritik, avtor in za nekaj časa predsednik avstrijskega PEN-a. A njegov vzpon je predvsem zasluga nadarjenosti in pa osebnih znanstev z visokim plemstvom, kjer je pomagal urejati kočljiva vprašanja ljubezenskih razmerij njegovih vidnih predstavnikov. Te zveze so mu pomagale zapustiti Avstrijo po priključitvi k Tretjemu Reichu, zatekel se je v Švico, kjer je leta 1945 umrl reven, sam in skorajda pozabljen. Črto učenja, mentorstva, vzpona in osamljenosti lahko sledimo tudi v Bambiju. Anne Savalese, urednica pri založbi Princeton University Press, pravi, da je bil že čas za novi prevod: "Mislim, da je Jack preprosto hotel bralcem predstaviti roman sam. Prav kombinacija novega prevoda in čudovitih ilustracij pa sta izdaji dala dodano vrednost. Zelo prijetno me je zato presenetila velika medijska pozornost. " Izstopajo namreč tudi ilustracije Alenke Sottler, med drugim Levstikove nagrajenke, ki pravi: "Generiram množico abstraktnih slik, v kateri zagledam prizore iz knjige. Popolnoma odprta sem na to intuitivno stran. Najprej zelo dobro preučim besedilo in nato iščem nekaj, kar bi bilo nenavadno, posebno, kar ne bi spadalo v kliše. Prav ta črno-bela interpretacija je dala temu besedilu nekoliko bolj žalosten, molovski odtenek. Ne več, da je vse ljubko in krasno, ampak da ima zgodba v ozadju temne tone. " Poti do tako ugledne založbe ne utira le znanstvo z Jackom Zipesom, ki je navdušen nad Slovenijo in je nekajkrat predaval v Ljubljani, ampak zahteva veliko truda, priporočil in dokazil. "Moram reči, da je to projekt, kakršnega si ilustrator morda želi celo življenje, pa ne pride do njega. Imela sem to čast, da sem ga dobila, in to se mi zdi na nek način krona moje kariere, da sem dejansko del nekega razkritja. ", še pravi Alenka Sottler, katere ilustracije ne le, da razkrivajo, ampak so same pravo odkritje.
Za Združenimi državami Amerike in svetom je težko leto. Obenem je to bilo prvo leto, odkar se je Joe Biden po tem, ko je na volitvah ob Donaldu Trumpu ustvaril optično iluzijo vračanja v dobre stare čase, v Belo hišo preselil kot predsednik. A če se je tako, kot večina planeta, Biden ukvarjal s pandemijo in njenimi posledicami ter vmes od časa do časa spregovoril o svoji priljubljeni temi, boju proti podnebnim spremembam, pogled na njegovo predsedovanje od strani odkriva zanimiv vzorec. Predsednik Biden se želi ukvarjati izključno s svojim kratkim seznamom prednostnih nalog, a ga ves čas iztirjajo težave, ki jih ne želi videti ali ga ne zanimajo. V notranjepolitičnem pogledu je to predvsem neenotnost v vrstah same Demokratske stranke s paleto posledic, presenetljivo veliko pa je teh tem na terenu, na katerem je bil Joe Biden načeloma doma. Na področju zunanje politike. Do Kitajske, ki jo ima ves čas pred očmi, sploh še ni dobro prišel. Prej je eksplodirala bomba v Afganistanu in začel se je nov cikel napetosti v odnosih z Rusijo, z znanima kamnoma spotike, Ukrajino in širitvijo zveze Nato na vzhod. Leto je tako nedvomno simptomatično, a mu tempo opazno dajejo netipična – nepričakovana oz. nezaželena – vprašanja, ki pa so še zmeraj simptomi. Kajti vsako prinaša izzive velikih razsežnosti.
NAPOVED: Po 245-ih letih so Združene države Amerike še zmeraj v labirintu iskanja resnice o sebi. Strokovnjaki ponujajo različna razmišljanja; politološko – da nikoli ni bilo jasnega odgovora na vprašanje, kdo je Američan oziroma, kaj je resnično ameriško; sociološko – po dolgem obdobju prepričanja, da so Združene države Amerike svetilnik demokracije, je prišlo spoznanje o lastni krhkosti; in filozofsko - v duhu zmotljivosti in ponižnosti je treba v življenju in mislih govoriti resnico in razkrivati laž, in se nato zaplesti v težave.
V newyorški Metropolitanki v operi Evridika mladega ameriškega skladateljskega zvezdnika Matthewa Aucoina je sinoči v dirigentski vlogi debitirala Daniela Candillari. Mariborčanka, ki se je rodila v Novem Sadu, glasbo pa študirala v Gradcu, Indiani in na Dunaju, je nekaj časa sodelovala z Opero in baletom SNG Maribor. Zdaj pa že skoraj desetletje ustvarja z najuglednejšimi opernimi hišami, filharmonijami in glasbenimi akademijami v Združenih državah.
