Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj bi lahko rekli o Milanu Kamniku? Milan je svojevrsten posebnež med slovenskimi glasbeniki, ki v večini prisegajo na pop in podlegajo trenutnim komercialnim vplivom, Milan pa ostaja zvest samemu sebi in glasbi, s katero se je seznanil prav na začetku glasbene poti. Vplivi countryja so zaznamovali njegovo glasbeno pot in to na njegov svojevrsten slovenski še bolje koroški način. Te dni praznuje 50 let glasbene kariere. V Intervjuju ga gosti Jane Weber.
Pisec pesmi je na ameriškem glasbenem prizorišču zelo cenjena osebnost. Če se je katera izmed njegovih pesmi uvrstila visoko na lestvici, namreč obstaja velika verjetnost, da bo vse življenje redno dobival nezanemarljive vsote od avtorskih pravic; tudi če ni ne vem kako uspešen glasbenik, ga bodo poslušalci in nadobudni pevci radi poslušali in vedno znova snemali njegove skladbe. Townes Van Zandt svojih pesmi sicer ni prodajal na razprodajah; največ je verjetno zaslužil s pesmijo Pancho And Lefty, saj sta jo Merle Haggard in Willie Nelson ponesla na prvo mesto lestvice kantrija, se je pa vseeno zavedal, da od njih lahko preživi. Natančneje, zavedal se je, da mora preživeti njegova družina, zato je nad denarjem od avtorskih pravic bedela žena Jeanene, sam pa se je pravzaprav preživljal z najbolj krvavim delom, kar jih pozna neusmiljena glasbena industrija: s koncerti doma v ZDA in v tujini. Predvsem v Evropi je imel zvesto občinstvo, ki je prišlo tudi na koncert v ljubljanskem klubu K4. Posebno zadnja leta svojega življenja je Townes Van Zandt veliko nastopal in eno takih potovanj ga je je leta 1994 pripeljalo tudi v naše kraje. Townesovi trije glavni vzorniki so bili Hank Williams, Lightnin' Hopkins in Bob Dylan, je pa sam vplival na številne glasbenike; pri nas je njegove pesmi snemal Luka Gluvič, prevajal Matej Krajnc, med pomembnimi poslušalci in izvajalci Van Zandtove glasbe pa je tudi Američan Chris Eckman, ki živi v Sloveniji in ga po svetu poznajo kot vodjo skupine The Walkabouts. Minilo je 30 let od Van Zandtovega koncerta edinega v Sloveniji in zdaj ga boste prvič v celoti slišali na Prvem. Želimo vam prijetno poslušanje.
Leta 1961 rojenega Lobija umeščajo med najboljše mlajše malijske glasbenike. Prvi album “Bambara Blues” (Traore pripada bambarskemu ljudstvu) je objavil leta 1991, sledila sta “Bamako” (1994) in “Segati” (1996), pri katerem je bil glasbeni direktor in soigralec v nekaj skladbah starosta malijskega bluza Ali Farka Toure, ki je rad poslušal Američana Johna Leeja Hookerja. Februarja leta 1999 je pri francoski založbi Cobalt izšla Lobijeva četrta plošča “Duga”, ki jo je posnel v Tourejevem studiu, na njej pa ob številnih glasbenikih igra tudi francoski orgličar Vincent Bucher. Traore je z njim sodeloval od leta 1996, ko se je francoski glasbenik na nekem koncertu odzval njegovemu povabilu, da se mu na odru pridruži v skupnem igranju (t. i. jam sessionu). To je koncert za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
V sobotnem koncertu nastopa malijska zvezdnica Rokia Traoré . Njen koncert smo posneli na Festivalu Druga godba, na trak pa ga je prenesel naš pred nekaj dnevi umrli zvokovni mojster in tudi v blues zagledani kitarist, avtor in pevec Zoran Crnkovič, ki mu posvečamo naše nocojšnje glasbeno druženje na Prvem. Zoran Crnkovič je za oddaje, ki jih za Radio Slovenija že 31 let pripravlja Jane Weber, posnel več deset koncertov v glavnem bluesa, bluegrassa in afriške glasbe.
Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj petdeset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje tako kritike kot občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo. Ploščo That's Big, ki je za razumevanje te glasbe bistvena, sta za založbo Alligator producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi - v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe - bolje kot katera koli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine. Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z bil s ploščo zelo zadovoljen: »To je naš najbolj življenjski in zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal v intervuju z Janetom Webrom za Radio Slovenija. Zvok plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W.C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy. Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati pa je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi omenjena plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo slišali tudi pri nas. Slišali boste enega boljših koncertov bluesa, kar smo jih posneli za Radio Slovenija. In teh ni bilo malo. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igra vam skupina Little Charlie and the Nightcats. Takšno glasbo lahko slišite samo na Prvem.
Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.
V sodelovanju s festivalom Druga godba tokrat v oddaji nastopa finski harmonikar Kimmo Pohjonen.
Med 23. in 26. majem 2024 bo potekal 40. festival Druga godba. Glasbeni urednik Jane Weber in voditelj Rok Valenčič v studiu Prvega programa gostita direktorja festivala, Bogdana Benigarja.
Žirija za podelitev nagrade Franeta Milčinskega - Ježka je odločila, da Ježkovo nagrado za leto 2022 prejme glasbenik, pevec, avtor besedil in prvi mož skupine Orlek Vlado Poredoš. Žirija je v obrazložitvi zapisala: Vlado Poredoš kot ustvarjalec izžareva neizmeren optimizem, ki ga z lahkoto prenaša na občinstvo. Njegov umetniški pristop združuje karakterne prvine dveh pokrajin, ki sta zaznamovali njegovo življenje: melanholična subtilnost njegovega rodnega Prekmurja ter neizprosna odločnost Zasavja, ki ga je Poredoš sprejel kot svoj drugi dom. Tako nastajajo unikatne interpretacije preštevilnih revirskih zgodb, ki jih Vlado Poredoš z izvirnimi avtorskimi refleksijami preliva v pesmi zasedbe Orlek.
Lado Leskovar je svojo prvo glasbeno nagrado osvojil leta 1963 na Slovenski popevki na Bledu s pesmijo Malokdaj se srečava. 4 leta kasneje je s pesmijo Vse rože sveta zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za Pesem Evrovizije na Dunaju. Kot novinar in urednik je delal tudi na RTV Slovenija. Posnel je več kot 300 popevk in šansonov in igral v nekaterih slovenskih in tujih filmih ter gledaliških predstavah.
6. julija leta 1957 sta se prvič srečala John Lennon in Paul McCartney. Kar je sledilo, je pomemben del glasbene zgodovine, z glasbenim urednikom Janetom Webrom pa smo razmišljali, zakaj je prav Beatlom uspel veliki met in kaj je bilo zaslužno za njihov gromozanski uspeh.
V soboto nas je pri 73-ih letih zapustil legendarni glasbenik, skladatelj in pevec Tadej Hrušovar - Dejvi. Bil je član zasedb Pepel in kri in Bele vrane. Poleg petja in igranja je v svoji dolgi glasbeni karieri napisal več kot 400 pesmi, nekatere med njimi pa so postale največje slovenske uspešnice. Najbolj poznane so Pesem za dinar, Enakonočje, Marie, ne piši pesmi več in seveda, Dan ljubezni, s katero je Jugoslavijo popeljal na Evrovizijo. Skupaj s tekstopiscem Dušanom Velkavrhom, sta ustvarila tudi večino pesmi skupine Hazard.
Vsak petek ob 21.05 se eno uro družimo s približno 500 tisoč rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu. To so ekonomski emigranti s konca 19. in začetka 20. stoletja – tisti, ki so se izselili iz domovine iz političnih in ideoloških razlogov, zadnje čase pa vse bolj in bolj tudi ljudje, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja. Oddaja je zanje stik z domovino, za nas, ki živimo tukaj, pa mozaik življenja in dela Slovencev po svetu.
V sobotnem glasbenem večeru – tega ureja Jane Weber - vam vrtimo blues, country, jazz, bluegrass, gospel, slovensko in tujo kantavtorsko glasbo in še bi lahko naštevali. Predstavljamo čisto nove koncertne posnetke legendarnega slovenskega kantavtorja Tomaža Domicelja. Slišimo skladbe, ki smo jih posneli petega julija 2020 v Preddverju ljubljanskih Križank. Preddverje je bilo prizorišče že tradicionalnega poletnega akustičnega Domiceljevega koncerta na ljubljanskem festivalu. Poslušamo prvi del koncerta. Peta akustika je resnično že peta tovrstna predstavitev začetnika slovenskega kantavtorstva. Nadaljevanje dosedanjih nastopov, imenovanih Čista akustika, je povzetek njegovih najzanimivejših ubesedenih skladb, prinaša pa tudi svež pristop do nekaterih povsem instrumentalnih izvedb. K temu je s svojo improvizatorsko ustvarjalnostjo veliko prispeval tokratni Domiceljev gost, revirski harmonikar Jure Tori.
Poletje prinaša čas za daljše zgodbe in v tokratni oddaji Slovencem po svetu smo za vas pripravili dve prav taki. Obe sta povezani z ameriškim kontinentom – ena z Mehiko in druga z ZDA. V prvi boste lahko poslušali fotografa Jaka Vinška, ki že vrsto let živi in ustvarja v New Yorku, v drugi pa Barbaro Čuk, redovnico frančiškank Marijinih misijonark, ki je obiskala Slovenijo, zdaj pa se vrača nazaj v Mehiko.
Vsak petek ob 21.05 se eno uro družimo s približno 500 tisoč rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu. To so ekonomski emigranti s konca 19. in začetka 20. stoletja – tisti, ki so se izselili iz domovine iz političnih in ideoloških razlogov, zadnje čase pa vse bolj in bolj tudi ljudje, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja. Oddaja je zanje stik z domovino, za nas, ki živimo tukaj, pa mozaik življenja in dela Slovencev po svetu.
Tokratna oddaja Slovencem po svetu prinaša veliko aktualnih novic in zgodbe, ki jim je vedno znova dobro prisluhniti. Izvedeli boste, zakaj letos ne bo tradicionalnega srečanja Dobrodošli doma, kako se bodo odvijale poletne šole slovenskega jezika, kaj počne Slovenka v Mehiki in kako epidemijo koronavirusa doživljajo Slovenci na Finskem.
Tokratno oddajo Slovencem po svetu smo začeli v Argentini, kjer je Rok Fink povzel dogajanje zadnjih dni v Buenos Airesu. Pogovarjali smo se s Kristi Hodak, predsednico Društva V tujini izobraženih Slovencev in Timom Gilboto, ki se je po maturi odločil za študij farmacije v Veliki Britaniji.
Vsak petek ob 21.05 se eno uro družimo s približno 500 tisoč rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu. To so ekonomski emigranti s konca 19. in začetka 20. stoletja – tisti, ki so se izselili iz domovine iz političnih in ideoloških razlogov, zadnje čase pa vse bolj in bolj tudi ljudje, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja. Oddaja je zanje stik z domovino, za nas, ki živimo tukaj, pa mozaik življenja in dela Slovencev po svetu.
Trije sogovorniki oddaje Slovencem po svetu prihajajo iz z epidemijo zelo obremenjenih območij, a ob spoštovanju preventivnih prepovedi vztrajajo in si skušajo narediti vsakdan v karanteni prijeten. Kako jim to uspeva, boste izvedeli po 21. uri na Prvem z voditeljem oddaje Juretom K. Čoklom.
