Ko beremo roman slovite kanadske pisateljice, ni čisto jasno, ali bi bilo bolje živeti v svetu pred ali v svetu po pandemiji resnično apokaliptičnih razsežnosti
Zdi se, da smo dandanes malodane obsedeni s pričakovanjem neizbežne planetarne katastrofe. V zadnjih nekaj desetletjih se je namreč pojavila cela kopica filmov, televizijskih serij in knjig, ki si postavljajo vprašanja, kot sta: kaj pravzaprav privede do konca sveta in kaj se zgodi z vsemi tistimi – slej ko prej maloštevilnimi –, ki temu koncu uidejo, ki torej preživijo zlom družbenega reda in propad civiliziranega življenja?
V niz tovrstnih umetniških del smemo brez posebnega obotavljanja prišteti tudi roman Margaret Atwood, Leto potopa. A če je umetniških del, ki tematizirajo skorajšnjo distopično prihodnost, ogromno, tedaj ni nujno nemudoma jasno, zakaj bi si veljalo vzeti čas prav za 13 let star roman klasikinje sodobne anglofone književnosti? – Odgovor iščemo v tokratni 7. strani, ko pred mikrofonom gostimo navdušenega bralca Margaret Atwood, podatkovnega znanstvenika Blaža Mramorja.
