Na Ljubljanskem gradu poteka mednarodna konferenca o izzivih načrtovanja mestne krajine, ki ga prireja Društvo krajinskih arhitektov Slovenije in oddelek za krajinsko arhitekturo biotehniške fakultete. Udeležuje se ga prek 170 domačih in tujih strokovnjakov. Za Ljubljano, Zeleno prestolnico Evrope pa je to priložnost, da pokaže svoj pristop in svoje rešitve na tem področju. Prispevek Marjana Vešligaja.
Na Ljubljanskem gradu poteka mednarodna konferenca o izzivih načrtovanja mestne krajine, ki ga prireja Društvo krajinskih arhitektov Slovenije in oddelek za krajinsko arhitekturo biotehniške fakultete. Udeležuje se ga prek 170 domačih in tujih strokovnjakov. Za Ljubljano, Zeleno prestolnico Evrope pa je to priložnost, da pokaže svoj pristop in svoje rešitve na tem področju. Poroča v prispevku Marjan Vešligaj.
V današnjem času mestni parki niso več ločen del urbanega prostora. Ne govorimo več o mestnih parkih in tudi ne o zelenih sistemih. Park, zelena površina je del vsakega načrtovanja, del ureditve prostora in del vsakdanjega življenja v našem širšem prostoru in v našem zasebnem domovanju. Danes govorimo o zeleni infrastrukturi. Ko načrtujemo gradnjo, načrtujemo tudi stroške vzdrževanja. Na konferenci smo lahko zasledili primer prakse mest s katerimi Ljubljana sodeluje v evropskem projektu Turas. Na primer London ali Stuttgart, kjer je v načrtovanje vključena tudi izraba deževnice, kar potem vpliva na zmanjševanje nevarnosti poplav. Ana Kučan z biotehniške fakultete je pri tem opozorila na težave, ki jih imajo pri nas v medsebojnem razumevanju tisti, ki objekt načrtujejo in tisti, ki ga potem vzdržujejo.
Sodelovanje med načrtovanjem in vzdrževanjem je zelo težko. Zato morajo vzdrževalci nujno sodelovati že pri načrtovanju, da se celotni cikel izvede tako, kot se mora.
To pa je začaran krog v katerega so vpeti tako država, kot občina, gospodarski subjekti in posamezniki. Slovenija prenavlja strategijo prostorskega razvoja, pripravlja vizijo razvoja do leta 2050, prenavlja prostorsko zakonodajo in zdaj je priložnost, da v strateške dokumente vključi tudi izzive zelene infrastrukture.
Naše občine skrbijo za javne površine v javni lasti. Ne znajo pa se spopadati z vprašanjem celovitosti in vključevanjem urejanja javnih površin, ki so v zasebni lasti. In ravno celovito obvladovanje tega fenomena je naloga lokalnih skupnosti.
Ljubljana ne bi bila Zelena prestolnica Evrope, če ne bi lahko tudi sama pokazala primere dobre prakse. Tu so parki, ki se začno v urbanem središču in se nadaljujejo v mestno okolico. Primer, ki v tujini ni minil brez odziva, je ureditev Šmartinske ceste. Nekoč so bili ob njej, na eni strani divje urejeni vrtički, na drugi strani degradirano območje. Zdaj je nasproti stanovanjskega naselja urejen park s pogledom na kulturni spomenik.
Na konferenci so bili tudi gostje iz Zagreba in Beograda, kjer bodo naslednji gostitelji krajinskih arhitektov.
