Vprašanje človekove svobodne volje je eno temeljnih filozofsko-teoloških vprašanj, ki pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje spremlja tudi znanstvene razprave, predvsem na področju kognitivnih znanosti in nevrologije. Ali je človek dejansko svobodno bitje? Kaj sploh pomeni biti svoboden? In ali se lahko izognemo dilemi o »absolutni svobodi« na eni, in »absolutni determiniranosti« na drugi strani, tako da svobode ne pojmujemo kot gole danosti oz. iluzije, temveč kot duhovno-eksistencialni proces? Torej: Svoboda kot osvobajanje?
Ravno to pozicijo običajno zagovarjajo islamski mistiki, ki svobode ne prepoznavajo kot golo dejstvo, temveč kot rezultat posameznikovega duhovnega prizadevanja. »Sufizem je svoboda«, je zapisal veliki muslimanski mojster Al-Hudžviri. Toda v kakšnem smislu je sufizem svoboda? Ali drugače. Katero je tisto visoko dejanje, po katerem se sufizem odlikuje in ki človeka iz bitja nujnosti predrugači v bitje svobode? Sufiji odgovarjajo: to dejanje je odpovedovanje! Ravno moč odpovedovanja, sposobnost odrekanja je za islamske mistike tisti akt, s katerim človek preseže svojo determinirajočo naravo, ja, svoje naravno stanje, in se prebije iz duševne v duhovno sfero, sfero duha, tj. sfero svobode. Odpoved tu torej ni razumljena afektivno, temveč eksistencialno. Sposobnost odpovedovanja je zato duhovna vrlina, samo dejanje odpovedi pa najvišji izraz zmage nad samim seboj.
Iz perspektive islamske duhovnosti svoboda torej ne pomeni »početi, kar želimo«, temveč, ravno nasprotno, »odpovedati se temu, kar običajno počnemo«; odpovedati se rečem, dobrinam, navadam in dejanjem, ki nas predvsem kot čutna bitja samodejno privlačijo in celo zasužnujejo. Uresničitev svobode je tako povezana z zmožnostjo odpovedovanja. Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo primordialno naravo. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, akt svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje.
Etika odpovedovanja je etika duhovnega negovanja – prastara vrlina mistikov, modrecev in svetnikov, ki pa je današnjemu človeku v svetu neštetih skušnjah, navezanosti in odvisnosti morda potrebna bolj kot kadarkoli. Bližajoči se mesec Ramadan ponuja muslimanom dodatno priložnost za vajo v odpovedovanju in s tem za predrugačenje lastnega značaja in lastne zavesti. Kajti cilj vadbe v odpovedovanju je navsezadnje samoobvladovanje in spoznanje.

 

Vprašanje človekove svobodne volje je eno temeljnih filozofsko-teoloških vprašanj, ki pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje spremlja tudi znanstvene razprave, predvsem na področju kognitivnih znanosti in nevrologije. Ali je človek dejansko svobodno bitje? Kaj sploh pomeni biti svoboden? In ali se lahko izognemo dilemi o »absolutni svobodi« na eni, in »absolutni determiniranosti« na drugi strani, tako da svobode ne pojmujemo kot gole danosti oz. iluzije, temveč kot duhovno-eksistencialni proces? Torej: Svoboda kot osvobajanje?

Ravno to pozicijo običajno zagovarjajo islamski mistiki, ki svobode ne prepoznavajo kot golo dejstvo, temveč kot rezultat posameznikovega duhovnega prizadevanja. »Sufizem je svoboda«, je zapisal veliki muslimanski mojster Al-Hudžviri. Toda v kakšnem smislu je sufizem svoboda? Ali drugače. Katero je tisto visoko dejanje, po katerem se sufizem odlikuje in ki človeka iz bitja nujnosti predrugači v bitje svobode? Sufiji odgovarjajo: to dejanje je odpovedovanje! Ravno moč odpovedovanja, sposobnost odrekanja je za islamske mistike tisti akt, s katerim človek preseže svojo determinirajočo naravo, ja, svoje naravno stanje, in se prebije iz duševne v duhovno sfero, sfero duha, tj. sfero svobode. Odpoved tu torej ni razumljena afektivno, temveč eksistencialno. Sposobnost odpovedovanja je zato duhovna vrlina, samo dejanje odpovedi pa najvišji izraz zmage nad samim seboj.

Iz perspektive islamske duhovnosti svoboda torej ne pomeni »početi, kar želimo«, temveč, ravno nasprotno, »odpovedati se temu, kar običajno počnemo«; odpovedati se rečem, dobrinam, navadam in dejanjem, ki nas predvsem kot čutna bitja samodejno privlačijo in celo zasužnujejo. Uresničitev svobode je tako povezana z zmožnostjo odpovedovanja. Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo primordialno naravo. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, akt svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje.

Etika odpovedovanja je etika duhovnega negovanja – prastara vrlina mistikov, modrecev in svetnikov, ki pa je današnjemu človeku v svetu neštetih skušnjah, navezanosti in odvisnosti morda potrebna bolj kot kadarkoli. Bližajoči se mesec Ramadan ponuja muslimanom dodatno priložnost za vajo v odpovedovanju in s tem za predrugačenje lastnega značaja in lastne zavesti. Kajti cilj vadbe v odpovedovanju je navsezadnje samoobvladovanje in spoznanje.

Prvi