Iskanje
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slej koprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
6 min • 12. 03. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min • 11. 03. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine. Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo. Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami! Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja. Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.
7 min • 10. 03. 2026
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
5 min • 09. 03. 2026
Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja. S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski. Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala. In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja. Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.
6 min • 08. 03. 2026
