»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt.
Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč.
A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči?
Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«