Iskanje
5 min • 10. 05. 2018
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar pa je imel poseben čut tudi za tiste ženske, ki so živele osamljeno življenje, za tiste, ki so jih moški zapustili, jih zavrgli, za tiste, »za katere se živ krst ne briga, kakor bi jih ne bilo na svetu,« kakor je pisal v enem svojih pisem svojemu bratu Karlu. Videval jih je v revnem delavskem predmestju Dunaja ter opisoval njihovo hrepenenje po ljubezni ter jih postavljal v pozitivno nasprotje brezdušne družbe. V slikanju njihovih življenjskih usod je pisatelj izražal kritičnost do materialističnega, pridobitniškega sveta, ki je tako pogosto brez sočutja, empatije in ljubezni. V iskanju polnosti življenja, ki jo lahko doseže čista trpeča duša, je v svoji črtici Lepa Vida zapisal:
Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus …
To »otroško hrepenenje«, ki je resnica in življenje, pa lahko postane tudi del naše resničnosti, del naše vsakodnevne poklicanosti – da ljudem v stiski prinašamo tolažbo, upanje in luč, kot je zapisal Cankar v svoji poslednji knjigi Podobah iz sanj:
Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar pa je imel poseben čut tudi za tiste ženske, ki so živele osamljeno življenje, za tiste, ki so jih moški zapustili, jih zavrgli, za tiste, »za katere se živ krst ne briga, kakor bi jih ne bilo na svetu,« kakor je pisal v enem svojih pisem svojemu bratu Karlu. Videval jih je v revnem delavskem predmestju Dunaja ter opisoval njihovo hrepenenje po ljubezni ter jih postavljal v pozitivno nasprotje brezdušne družbe. V slikanju njihovih življenjskih usod je pisatelj izražal kritičnost do materialističnega, pridobitniškega sveta, ki je tako pogosto brez sočutja, empatije in ljubezni. V iskanju polnosti življenja, ki jo lahko doseže čista trpeča duša, je v svoji črtici Lepa Vida zapisal:
Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus …
To »otroško hrepenenje«, ki je resnica in življenje, pa lahko postane tudi del naše resničnosti, del naše vsakodnevne poklicanosti – da ljudem v stiski prinašamo tolažbo, upanje in luč, kot je zapisal Cankar v svoji poslednji knjigi Podobah iz sanj:
Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
6 min • 21. 04. 2026
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
6 min • 20. 04. 2026
Zelo neprijeten je občutek, da se nekam silim. Da sem nekje, kjer v resnici nisem zares dobrodošel. Včasih se je celo lažje sprijazniti, da nekje nisi dobrodošel, je lažje ostati zunaj kot pa biti notri in ves čas čutiti, da si odveč. Včasih je nekdo nekam povabljen samo zato, ker se tako spodobi. Ker je na nekem položaju ali opravlja neko funkcijo. Ali pa si od njegove prisotnosti nekdo nekaj koristoljubnega obeta … Ampak tudi to se hitro začuti. Zanimivo … a zdi se, kot da se tudi Bog ravna po tem občutku. Da tudi on ne mara biti nekje, kjer ni dobrodošel. Ne vstopa tja, kjer v resnici ni prostora zanj. Ne odpira vrat na silo. Na to sem pomislil ob znamenitem zapisu v Lukovem evangeliju, ki nam podrobno poroča o dveh Jezusovih učencih, ki po Jezusovi smrti razočarana in utrujena potujeta v Emavs. Katoličani pri bogoslužju danes znova poslušamo o tem dogodku. Jezus se jima pridruži, beremo, pa sta tako ujeta v svojo žalost, da ga ne prepoznata. In ko prispejo do njunega cilja, evangelij zapiše nekaj nenavadnega: »Jezus se je delal, da gre dalje.« Prav dobesedno tako. »Delal se je …« Pri Jezusu ne gre samo za tisti neprijetni občutek, da si nekje odveč … Ampak gre za popolno spoštovanje moje svobode. Kajti le v svobodi je mogoča ljubezen. Jezus pa si želi biti v svobodnem odnosu. Jezus ne da prav veliko na institucije in na to, da je kam povabljen le iz vljudnosti … In ko ga povabita: »Ostani z nama,« se tudi nič vljudnostno ne izvija, ampak preprosto vstopi. In morda se tudi v našem življenju kdaj »dela, da gre dalje«. Seveda ne zato, ker bi zares želel oditi. Ampak zato, ker čaka na povabilo. Zares dragocen mu je osebni odnos … In mislim, da gre prav za to, ko govorimo o veri … Če pomislim na svojo izkušnjo, je točno tako: o sebi sem začel razmišljati, da sem veren, ko sem se z Jezusom začel pogovarjati. Kot se pogovarjam z dobrim prijateljem. Onadva v Emavsu Jezusa nista pustila pred vrati. Povabila sta ga naprej. »Vse drugo je zgodovina,« kot rečemo. Prepoznala sta ga … In njuno življenje se je začelo deliti na čas pred tisto skupno večerjo in na čas po njej. Želim vam mirno in lepo nedeljo.
6 min • 19. 04. 2026
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
7 min • 18. 04. 2026
Šiizem je ena od dveh glavnih vej islama, ki je nastala kmalu po smrti preroka Mohameda leta 632. Jedro razkola med pripadniki tako imenovanih pravovernih kalifov (rašidunskih kalifov) in vloge Alija kot četrtega kalifa za sunite oziroma prvega imama za šiite je bilo vprašanje nasledstva. Vprašanje je torej bilo v osnovi politično in ne teološko. Suniti so menili, da mora skupnost izbrati voditelja (kalifa), šiiti pa so verjeli, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, zlasti njegov bratranec in zet Ali ibn Abi Talib. Od tod tudi ime “šiat Ali” oziroma Alijeva stranka. Ključni zgodovinski dogodek za oblikovanje šiitske identitete je bila bitka pri Kerbali leta 680, kjer je bil ubit Alijev sin Husayn ibn Ali. Njegova smrt je postala simbol mučeništva, pravičnosti in odpora proti tiraniji. Sčasoma so šiiti razvili poseben verski sistem z voditelji, imenovanimi imami, ki imajo duhovno in pogosto tudi politično avtoriteto. Največja veja danes je dvanajstniški šiizem, ki verjame v 12 imamov in pričakuje vrnitev zadnjega, skritega imama. Šiizem se je torej razvil iz političnega spora o nasledstvu, vendar se je skozi zgodovino oblikoval v samostojno versko tradicijo z močnim poudarkom na pravičnosti, mučeništvu in zvestobi prerokovi družini. Danes šiiti predstavljajo približno 10–15 odstotkov muslimanov, največ jih živi v Iranu, Iraku in Azerbajdžanu. Šiizem je temeljna verska, politična in ideološka osnova Islamske republike Iran. Za razumevanje njegove vloge v Iranu je treba pogledati zgodovino, teologijo in politični sistem, saj so povezani. Po arabskem osvajanju v 7. stoletju je Iran postal muslimanski, sprva pretežno sunitski. Ključni prelom je dinastija Safavidov, ki je leta 1501 uvedla šiizem kot državno religijo. Iranska revolucija leta 1979 je s strmoglavljenjem šaha Mohameda Reze Pahlavija pomenila začetek islamske republike. Šiizem kot politični sistem v Iranu velja za temelj države s tako imenovano doktrino velayat-e faqih, ključnim konceptom, ki se prevaja kot ”skrbništvo islamskega pravnika”. To pomeni, da državo mora voditi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo v politiki. Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, politični vpliv in neposredno upravljajo državo.
4 min • 17. 04. 2026
