Zavezanost resnici odlikuje človeka.
Če ne bi bilo tako, ne bi poznali osme Božje zapovedi, ki nam naroča, naj pričamo po resnici.
Pričevanje po krivem je namreč laž in prinaša bolečino.
Če ne prej, v trenutku, ko je razgaljena.
V naše življenje pa se narejenost lahko prikrade tudi neopazno, ko smo v stiski, osramočeni ali zaskrbljeni za svoj ugled.
Takrat se zdi izmišljena razlaga priročna.
Mnogokrat tudi ni jasne razmejitve med resnico in lažjo.
Ko neko stvar zamolčimo, ni mogoče trditi, da sporočamo neresnico, čeprav bližnjega zavedemo.
Laž zahteva torej zavestno odločitev, da se odpovemo resnici in da – predvsem iz koristoljubja – pričamo po krivem.
Zato je na vidnem mestu človeških grehov.
Kajti Bog ne želi, da bi drug drugemu podirali življenje z zaslepljevanjem, saj so v takšnem svetu vsi žrtve neresnice in se nihče ne more znajti.
Najhuje je, ko začne lažnivec svojim sporočilom verjeti.
Takrat smo vsi v pogubnem vrtincu padlih odnosov.
Znajdemo se v podrtem prostoru in brez opore, do kod seže resnica in kje se začne njeno nasprotje.
Vendar so trenutki, ko laž rešuje – človeka ali celo življenje.
Kot sredstvo samoobrambe je razumljiva, opravičljiva.
Človek je sicer vedno zavezan resnicoljubnosti, a je v določenih okoliščinah, žal, ne more izpeljati.
V izjemnih primerih se lahko umakne v ozadje, da ne stre zbegane duše.
Vedeti, kdaj je napočil čas za takšen umik, je njen pomemben del.
Sicer pa je resnicoljubnost ljubezen do sporočila, ki ne trpi pretvarjanja.
Utira pot odkritosrčnosti in nas notranje osvobaja.
Iskanje
