Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica.
Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?!
Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne.
Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška.
Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase.
Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem«
Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka).
Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?!
Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize.
Živim, ker mi Bog daje,da živim.
Živim, ker Bog daje.
Živim, ker Bog je.

Gregor Čušin