Skoraj vsaka skupina ljudi si izbere svojega slabiča.
Nekoga, ki se zdi v njej najšibkejši.
Ni nujno, da je, a ga kot takega postavi v središče pozornosti.
Na njem najde sto in eno napako.
Ne govori, kot bi si želela.
Drugače razmišlja.
Ima vrednote, s katerimi se ne poistoveti.
Zato povzroča nelagodje, slabo počutje, nemir.
Naj slabič počne karkoli, da bi se uveljavil med svojimi, mu to ne uspe.
Iskrenost je razumljena kot natolcevanje; želja po sprejetosti kot prikupovanje; poskus vrnitve časti in dobrega imena kot vsiljevanje.
Človeku, ki nosi stigmo prislovične črne ovce, ni lahko.
Ko bi se sam izločil iz skupine, da mu ne bi bilo treba trpeti, bi trpel zaradi slabe vesti, da je kriv razpada medčloveških odnosov.
Ko bi ostal med volkovi in odpuščal, ker tudi on potrebuje odpuščanje, kalvarije ne bi bilo konec.
Vedno bi ostala.
Enkrat s temi bolečinami, drugič z drugimi.
Koliko bolečin mora izobčenec pretrpeti, da je dovolj?
Da lahko reče: vse sem poskusil, a za moje rablje ni pomoči.
Ker bodo ostali to, kar so.
Torej je prav, da se jim odpove.
Vendar si človek, ki je ožigosan, tega odgovora ne more dati.
Kajti vedno je upanje, da pride do čudežnega spreobrnjenja.
Do tistega trenutka pa mora, s pomočjo Jezusa, prenašati svoj križ.
Sicer lahko to počne sam zase, a nikoli tako, da bi odpisal skupnost, iz katere je izšel.
Iskanje
