V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo ali sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost«. »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta k lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem ničesar ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti«, sklene Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja«.

Polonca Zupančič