Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti.

Polonca Zupančič