Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
Iskanje
