Kdo izmed nas še ni shranil kakšne stvari, ki mu je bila posebno dragocena, in je potem ležala v omari leta in leta, ker se mu je zdelo škoda, da bi jo uporabljal kar tako, brez posebnega razloga? Nazadnje, po mnogih letih, pa jo je dal stran, ne da bi jo sploh kdaj uporabil. Iz zelo dragocene stvari je postala neuporabna in neuporabljena in ni nikomur prav nič pomenila. To lahko velja za stvari, pa tudi za kaj drugega, na primer tudi za talente, ki jih imamo, pa ostajajo shranjeni in neizkoriščeni.
Z veseljem se spominjam obiska pri mladi znanki, dober teden po njeni poroki. Na mizo je prinesla najboljše kristalne kozarce, ki jih je imela, čeprav ni bilo takrat nobene posebne slovesne priložnosti. Pripovedovala je, da sta se z možem pogovarjala prav o tem in sklenila, da bosta stvari, ki jih imata, uporabljala in ne bosta dopustila, da bi jima kaj ležalo samo v omari. Zato uporabljata vse stvari za vsakogar, ki pride. In iz vsake priložnosti skušata tudi narediti praznik, k temu pripomorejo včasih tudi zunanje stvari. Tako so bili tudi ti kristalni kozarci del našega praznika ob čisto vsakdanjem obisku. Priznati moram, da je bilo lepo piti iz tako čudovitih kozarcev, še prijetnejša pa je seveda bila družba dveh mladih ljudi, ki razmišljata tako normalno.
Morda se mlajšim generacijam zdijo take stvari bolj normalne kot starejšim. Starejši ljudje so v svoji mladosti doživljali veliko revščino in celotna vzgoja je potekala tako, da so jih učili, da naj bodo varčni in naj najboljše stvari hranijo za pozneje. Pa se je potem večkrat zgodilo, da je bila na primer najboljša obleka, ki jo je ženska hranila leta in leta, primerna samo še za v krsto.
Tako vidimo, da je varčnost sicer dobra stvar, pa vendar ima svoje meje in treba se je vsakokrat vprašati, čemu je namenjena. Če temu, da se bolje počutiš, da si zadovoljen, da znaš bolje komunicirati z ljudmi, da si jim lahko bliže, skratka, da ti življenje dela polnejše, potem je dobro. Če pa te dela ozkega in ozkosrčnega do sebe in drugih, ne pomeni vrednote.
Iskanje
