Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato dodala še veliko majhnih ribic, ki naj bi bile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice.
Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora v akvariju. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo.
Spet je morski pes takoj napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken in se kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval napade, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvarija plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro pozneje odnehal.
Ta poskus so v naslednjih tednih ponovili še nekajkrat. Morski pes je bil vsakič manj agresiven in je vsakič manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je naveličal udarcev ob steklena vlakna in popolnoma prenehal napadati.
Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Bil je zdresiran, verjel je, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko te končno plavale brez strahu.
Številni izmed nas po izkušnji neuspeha ali poraza obupajo in prenehajo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, v svojih glavah še naprej vidimo oviro, čeprav ,prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh ni več. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ,taki pač smo’ ali da ,že mora biti tako’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel: če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko.
Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, začne z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
Iskanje
