Iskanje
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost.
Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost.
Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Gibanje je več kot telesna dejavnost. Je osnovna zakonitost vsega stvarstva – od nevidnih delcev do galaksij. Vse se giblje. Tudi človek. Toda ne samo s telesom, temveč tudi z duhom, z mislijo, hrepenenjem, vero. V tej povezanosti telesnega in duhovnega gibanja je navzoče nekaj zelo svetega, presežnega, Božjega. Krščanska vera nas uči, da je človek celostno bitje: duhovno in telesno, ustvarjeno po Božji podobi. Bog človeka ni ustvaril samo kot misleče bitje, temveč kot bitje, ki hodi, teče, pleše, poklekuje, vstaja, pleza, plava, leže. Naše telo je tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Zato lahko vse, kar skupaj z njim delamo s telesom, postane hvalnica Bogu. Tako postajamo tudi vedno podobnejši Kristusu: bolj človeški in bolj Božji. Gibanje ni nekaj nevtralnega. Če ga prežema in vodi Sveti Duh, lahko postane prostor čudenja, hvaležnosti, molitve, ljubezni, spoštovanja, svobode in občestva. Takšno gibanje ustvarja odnose, zbližuje, zdravi in vrača človeka v jedro njegove poklicanosti: biti Božji sodelavec v svetu. Po njem postane Bog bolj živo navzoč v svetu. Po njem lahko uresniči svoje poslanstvo med nami. Vendar obstaja tudi drugačno gibanje. Če človek ne dopusti, da ga vodi Sveti Duh, začne gibanje oblikovati duh napuha, tekmovalnosti, sebičnosti, grobosti, izključevanja. To ga razčloveči. Papež Frančišek je pogosto opozarjal na nevarnost duhovne otrplosti in zaspanosti. Telo, ki se ne giblje, oslabi. Z njim pa tudi duh. Negibnost telesa je pogosto zrcalo duhovne lenobe. Zato smo poklicani, da v preprostih vsakdanjih oblikah gibanja sodelujemo z Bogom Stvarnikom in Očetom. Vabi nas, da ga z njim slavimo. Božja slava je živi človek, pravi sv. Irenej. Če torej s svojim gibanjem postajamo bolj živi, ga najbolj slavimo. Prav tako tudi takrat, ko z njim omogočamo drugim, da postajajo bolj živi, da lahko z večjim veseljem živijo svoje življenje. Zato ne ločujmo gibanja in duhovnosti, saj sta globoko prepletena. Način, kako se gibamo, razodeva našo notranjo naravnanost, hkrati pa duhovna drža oblikuje naš odnos do gibanja – njegov pomen, izraz in namen. Prosimo Svetega Duha, naj nas uči, kako lahko tudi s svojim telesnim gibanjem živimo Kristusa sredi tega sveta, da bodo po njem drugi prepoznali, da smo kristjani, Kristusovi učenci. Tako bo tudi po njem ta svet postajal bolj človeški in Božji.
7 min • 10. 02. 2026
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
7 min • 09. 02. 2026
»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč. Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.
6 min • 08. 02. 2026
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
6 min • 07. 02. 2026
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
5 min • 06. 02. 2026
