Iskanje
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden.
Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo.
Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju.
To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vse, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden.
Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo.
Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo s pridobivanjem, temveč izgubljanjem. Lepše povedano, z razdajanjem in ne shranjevanjem, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju.
To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
5 min • 09. 03. 2026
Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja. S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski. Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala. In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja. Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.
6 min • 08. 03. 2026
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
6 min • 07. 03. 2026
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temò od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffarī nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarījeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
7 min • 06. 03. 2026
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
5 min • 05. 03. 2026
