Iskanje
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23)
Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23)
Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka spadajo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki se ujema s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, vendar se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Taka drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
6 min • 15. 12. 2025
Smo v adventnem času. Navzven bi lahko rekli »veseli december«, navznoter pa čas duhovne priprave na božične praznike, na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Če želimo praznik celostno doživeti, potrebujemo oboje: zunanjost, blišč in lučke, ki nam pomagajo, da se to, kar nosimo v sebi, izrazi tudi navzven, ter notranjo poglobitev, ki osmisli zunanje dogajanje. V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki je v ječi. Muči ga vprašanje, ali je Jezus res tisti odrešenik, ki ga je pričakovala celotna Stara zaveza. Kljub temu da ga je krstil, da ga je poslušal in videval ter svojim učencem celo rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« In potem – na koncu – tak dvom. Vsi vemo, o čem govori. Vsak izmed nas ima izkušnjo dvoma, že v medsebojnih odnosih, še bolj pa v odnosu do Boga, do presežnega. Je res, ni res? Razumemo, ne razumemo? Včasih bi si želeli več dokazov, več potrditev. Janez Krstnik ima enako izkušnjo. Pričakovali so mogočnega vladarja, morda celo sodnika – pride pa Jezus, ki je »drugačen«. Ni sodnik, temveč usmiljen, dober in odprt. Zato pošlje učence z vprašanjem: »Si ti obljubljeni odrešenik ali naj drugega čakamo?« Jezusov odgovor je presenetljiv. Logično bi pričakovali preprost »da« ali »ne«. Toda Jezus preusmeri pozornost k bistvu: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot bi rekel: Po mojih delih me prepoznajte. Advent nas vabi, da delamo tako, da nas drugi prepoznajo kot dobre, plemenite, kot kristjane – ne le da prejemamo dobro, ampak ga tudi dajemo. Lep zgled je župnijska akcija ob miklavževanju, ko so otroci prejeli darila in hkrati sami podarili igrače tistim, ki živijo v pomanjkanju – preprosta, a zelo lepa gesta. V ozadju takšne logike – delati dobro, biti dober, videti drugega, opaziti človeka v stiski – se skriva tiho zadovoljstvo, občutek sreče in miru. To pa lahko hitro povežemo z veseljem, o katerem govori današnja, tretja adventna nedelja. Ob tem ugotovimo, da ni vsako veselje pravo veselje. Naj bo veselje, ki izhaja iz ljubezni do Boga in do bližnjega, nalezljivo. Papež Frančišek je o veselju zapisal: »Krščansko veselje izvira iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj in z nami – v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni – kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem; ne na površini, temveč v globini človeka, ki se Bogu zaupa.« Vsak izmed nas je lahko vesel in hkrati prinašalec veselja. Vsak novi dan je priložnost, da se odločimo: veselje da ali veselje ne. Danes je tretja adventna nedelja – nedelja veselja. Veselimo se.
7 min • 14. 12. 2025
Dosti lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. Prav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« Taka situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj tak »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. Skupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjer koli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. Ne vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«.
5 min • 13. 12. 2025
Ko v koncertni dvorani obiskovalci zasedejo svoja mesta in ugasne večina luči, zavlada veliko pričakovanje. Na oder stopijo člani izjemnega orkestra s priznanimi solisti in pričakovanje se stopnjuje. Vrh doseže, ko je zapeta in odigrana najlepša melodija, ki jo je skladatelj vkomponiral za mojstrsko izbrani trenutek. Ne prej in ne pozneje se v taki intenzivnosti ne pojavi. Ko v urgentni center pripeljejo hudo ranjenega bolnika, ta v dolgi čakalnici, polni trpečih ljudi, z velikim pričakovanjem posluša, kdaj bo po zvočniku zaslišal glas medicinske sestre, ki bo izgovorila njegovo ime. Bolečina je vse bolj neznosna, pričakovanje pa vse večje. In končno se prepozna po zvočniku, bolečina pa, kot da je v hipu minila. Ko se v poštnem nabiralniku pojavi poštarjevo obvestilo, da je treba prevzeti paket iz tujine, naslovnik z velikim pričakovanjem sede v avto in se odpelje na bližnjo pošto. Postavi se v vrsto in komaj čaka, da mu bodo na okencu izročili tisto, po kar je prišel. So pričakovanja vseh vrst. Ko pričakovanje doseže svoj vrhunec, se v človeku sprostijo vse napetosti in pojavi se trenutek sprostitve ter mirnega odpričakovanja. Ves svet, tako se zdi, je zajelo decembrsko pričakovanje. Mesta in vasi se odevajo v praznične luči, glasba na ulicah naznanja finale tega leta. Ob vsem tem hrušču in trušču ter pozunanjenem blišču se včasih vprašam: Pa ljudje sploh vedo, koga ali kaj pričakujejo? Zadnja leta so vse glasnejše trditve: Samo, da bo že konec. Samo, da ti prazniki minejo. To je krik velikega obupa, osamljenosti in nemoči, ki jo številni nosijo v sebi. Predstavljam si, da so tam, kjer ni vere, razočaranja še večja. Adventni čas je čas močnega pričakovanja rojstva Odrešenika Jezusa Kristusa, Njega, ki prinaša upanje. S prižigom sveč na adventnem vencu iz tedna v teden bolj narašča svetloba, ne samo na zunaj, ampak tudi v nas samih. Francoski pesnik in pisatelj Victor Hugo lepo pravi, da za tistega, ki nosi svetlobo, ni teme, fizik in matematik Albert Einstein pa dodaja, da teme ne moremo pregnati s temo. Temu lahko naredi konec le svetloba. Naj bo v teh dneh v nas čim več svetlobe. Še več je bo, če jo bomo delili in prižigali luči upanja v srcih ljudi, ki se v teh dneh ne znajdejo, ki trpijo zaradi zapuščenosti od domačih, ki, naslonjeni na okno, čakajo, da jim nekdo prinese luč, ki bo razsvetlila temine srca in duha ter jih napolnila s toplino dobrote. Naj ne čakajo predolgo.
6 min • 12. 12. 2025
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’ »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.« Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
5 min • 11. 12. 2025
