Iskanje
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?!
Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?!
Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
5 min • 10. 12. 2025
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin prešteva blagoslove. Ljudje sicer raje preštevamo svoje težave, bolezni, neprijetnosti in tako naprej v slabo smer.
5 min • 09. 12. 2025
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
7 min • 08. 12. 2025
Radi poudarjamo, da tisti, ki nima preteklosti, tudi nima prihodnosti. To pomeni, da naj bi človek samega sebe razumeval predvsem iz svojih zgodovinskih izkušenj in iz njih koval svojo prihodnost. Toda, kot je rad poudarjal naš slovenski antropolog prof. Anton Trstenjak, je res pravzaprav nasprotno, človek je prvenstveno bitje prihodnosti. Zazrt je v jutrišnji dan in ko si ga zamišlja, tke svoje trenutno življenje. Druga živa bitja imajo le neposreden odnos do stvari in dogodkov, ki jih pač doživljajo v svoji sedanjosti. Morda nosijo v sebi še usedline preteklih izkušenj, a da bi načrtovali ali pa imeli strategijo za prihodnost in se zanjo svobodno odločali, tega ne zmorejo. Zato ni nepomembno, o kašnem jutrišnjem dnevu človek sanja, kajti potem bo marsikaj drugače naravnal, se potrudil ali pa se tudi umaknil. Nekatere želje, hrepenenja in sanje prihajajo iz naših globin, zato je prav, da jih usmerjamo, kajti ni vseeno, kateremu teženju svoje duše bomo sledili, se pravi, kako bomo načrtovali in uresničevali svojo prihodnost. Preroška besedila iz Svetega pisma pa nam pravijo, da končno le ni vse odvisno od naših hrepenenj in želja. Velikokrat nas iz večnosti nagovori Bog sam in on je tisti, ki v nas prebuja še globlja in še lepša hrepenenja, kot jih zmoremo sami. Daje nam tudi pogum in moč, da stopimo naprej. Mogoče je v svojih napovedih in v prebujanju naših intimnih globokih teženj najbolj slikovit prerok Izaija. Pred nami izriše podobo novega raja ali še bolje povedano: naslika nam čudovito Božje kraljestvo, ki prihaja. Gre za novo sozvočje ali simfonijo stvarstva, saj »se bosta krava in medvedka skupaj pasli … teliček in levček se bosta skupaj redila … panter bo ležal s kozličem«. Te prispodobe nam govore, kako bodo izginile temne sence iz naših src in kako bodo zmagovali ljubezen, odpuščanje in prijateljstvo. Toda prerok Izaija poudari, da je poprej potrebna osvoboditev naših src, nujna sta očiščenje naših duš in vzpostavitev novih navad na temelju nove kulture, kulture pravičnosti in ljubezni. To pomeni zaščito najbolj slabotnih in nemočnih. Takrat bo napočil novi, mesijanski čas, ko bo živi Bog znova med nami. Je že napovedal svoj prihod, zato ga pričakujemo in ta čas pričakovanja imenujemo advent. V tem pričakovanju smo povabljeni, da se naš duh prebuja k novi ustvarjalnosti duha, k novi lepoti, h globljim besedam, k slajšim melodijam in pogumnejšim dejanjem.
7 min • 07. 12. 2025
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
4 min • 06. 12. 2025
