Iskanje
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja.
Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu.
Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen.
Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja.
Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu.
Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen.
Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
6 min • 19. 01. 2026
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
5 min • 18. 01. 2026
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
5 min • 17. 01. 2026
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
6 min • 16. 01. 2026
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
5 min • 15. 01. 2026
