Iskanje
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo:
»Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje.
Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’
»In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.«
Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva.
Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne.
Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo:
»Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje.
Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’
»In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.«
Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva.
Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne.
Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
5 min • 20. 01. 2026
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
6 min • 19. 01. 2026
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
5 min • 18. 01. 2026
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
5 min • 17. 01. 2026
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
6 min • 16. 01. 2026
