Iskanje
6 min • 15. 12. 2025
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka spadajo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja.
Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki se ujema s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, vendar se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Taka drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti.
Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka spadajo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja.
Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki se ujema s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, vendar se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Taka drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti.
Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
5 min • 20. 01. 2026
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
6 min • 19. 01. 2026
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
5 min • 18. 01. 2026
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
5 min • 17. 01. 2026
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
6 min • 16. 01. 2026
