Iskanje
4 min • 13. 01. 2026
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove.
Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.«
Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč.
Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove.
Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.«
Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč.
Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Z današnjo pepelnično sredo začenjamo postni čas. Kot zunanje znamenje kristjani zaznamujemo svoje čelo z znamenjem križa iz pepela oljčnih vejic cvetne nedelje. Judje so Kristusa najprej sprejeli kot kralja. Prav ista množica, ki je na cvetno nedeljo kričala 'Hozana', je čez pet dni kričala 'Križaj ga'. Tudi sami smo pogosto nad dobrim navdušeni, a ta vzhičenost hitro zbledi. Zato tudi mi potrebujemo vajo, ki bi podaljšala slavje veselja nad Kristusom kot kraljem dobrega, ljubezni in usmiljenja. Post je vaja v očiščenju in iskanju notranjih moči, da ohranimo sveto hrepenenje po veselem oznanilu. Spokorne prakse, kot so molitev, post in miloščina, Cerkev priporoča za utrditev hrepenenja po dobrem. Kljub temu da bomo čela hitro očistili pepela, nam prav postni čas služi v prvi vrsti za očiščenje notranjih hrepenenj – biti v polnosti Kristusov. Kot je Jezus v puščavi očistil svoja hrepenenja strasti poželenja, oblasti in moči, smo k temu povabljeni tudi mi. »Celotno krščansko življenje,« je rekel sv. Avguštin, »je vaja svetega hrepenenja.« Ne pravi, da moramo izničiti svoje vsakdanje, človeške želje, ampak da jih moramo povzdigniti in očistiti. Naše želje so preveč omejene, če iščemo izpolnitev le v tem, kar nam ponuja ta svet v obliki minljivih zadovoljstev, toda Bog želi, da imamo veliko več – samega sebe. Med postom ne zatiramo hrepenenja, ampak ga usmerimo k višjim željam, kar nas vodi do Boga in sočloveka. V današnjem evangeliju Jezus razkriva pot do tega: molitev, post in miloščina - klasične postne prakse. Post je danes vedno bolj zapleten, saj imamo vsega dovolj. Čeprav bi vsekakor morali uživati v hrani in prijetnem druženju, ki pogosto spremlja dober obrok, bi morali najti tudi prostor za post. Cilj krščanskega posta ni imeti vitko telo, na katerega bi bili ponosni. Nekateri svetniki so bili precej obilni, drugi pa so bili pravi okostnjaki, vendar so imeli nekaj skupnega: prostovoljno so se postili, da bi okrepili svojo željo po Bogu in povezanosti z bližnjimi. Postni čas je tudi primeren čas, da se znebimo zagledanosti vase in vidimo potrebe drugih. Z malo poguma bi lahko naredili več za pomoč tem potrebnim. Z miloščino posnemamo Božjo radodarnost do nas in z molitvijo utrjujemo to povezanost z Jezusom. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog želi vsakega od vas napolniti z dobrim; zato izločite slabo! Če vas želi napolniti z medom, vi pa ste polni kislega vina, kam naj damo med? Posodo je treba izprazniti in očistiti.« Hrepenenje spodbujamo s postom, ga hranimo z miloščino in krepimo z molitvijo. To so tri poti postnega časa, po kateri vam želim uspešno polnjenje življenja s človeka vrednim hrepenenjem.
6 min • 18. 02. 2026
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrata dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu starejših, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi prek njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni ne vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, česar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala samo sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
6 min • 17. 02. 2026
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
6 min • 16. 02. 2026
Pred več kot 2000 leti so Judje močno pričakovali, da bo nastopil odrešenik, po hebrejsko māšīaḥ, torej mesija. Ta odrešenik je bil tisoč let prej že napovedan največjemu judovskemu kralju Davidu, ko mu je Bog po preroku Natanu naznanil, da bo iz njegove rodbine izšel odrešenik. To so v nadaljnjih stoletjih Izraelu napovedovali tudi ostali preroki. Ob vseh teh napovedih so Judje živeli v pričakovanju velikega voditelja, neke vrste novega kralja Davida, ki bo vse Jude ponovno povezal v eno, samostojno in svobodno kraljestvo. Seveda se je to upanje v obdobju rimske okupacije samo še stopnjevalo v pričakovanju, da bo mesija izvoljeni narod povedel k osvobodilni in odrešilni zmagi proti Rimljanom. In mesija se je rodil. Trideset let zatem je po krstu v Jordanu začel tudi javno delati, a še zdaleč ne kot politični voditelj, ki bi ob sebi zbiral nacionalistične upornike in revolucionarje. Nasprotno – Jezus je hodil iz kraj v kraj, ozdravljal ljudi in jim razlagal o Bogu. Revolucija se ni zgodila in njegovim poslušalcem je hitro postalo jasno, da je ne bo. Še toliko bolj ob besedah, ki jih poslušamo na današnjo nedeljo, ko je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Ne samo, da ne namerava izpeljati revolucije, ampak niti ne namerava ukiniti ali razveljaviti judovske postave, ki jo je Bog dal Mojzesu, niti ne misli razveljaviti tega, kar so napovedovali preroki. Ne. To celo namerava nadgraditi, s tem, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.« Še huje pa bo, če bratu rečeš »tepec« ali »norec«. Ali pa, ko Jezus pravi, da je nesmiselno prinesti daritev k oltarju, če se prej ne spraviš z bratom. Še bolj radikalen je, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Toda Jezus resnično želi izpeljati revolucijo. Pa ne v smislu osvoboditve judovskega naroda, ampak revolucijo, ki ekstremno nadgradi življenje, ki poteka po pravilih in predpisih. Izpolnjevanje temeljnih človeških zakonov nadgradi na raven odnosa. Ni torej bistvo v izpolnjevanju pravil in predpisov, ampak v tem, da v drugem vidim sočloveka – brata in sestro. In v tem je jedro Jezusove revolucije, ko vabi vse, ki smo po krstu njegovi bratje in sestre, da bi tako tudi ravnali drug z drugim. Ne po predpisih in pravilih, ampak na ravni odnosa, ki je bivanjsko utemeljen v Jezusu. Na tej točki stvari stojijo ali pa padejo. Samo tako se lahko zares na tiho in v globini človeških src izvaja revolucija – ko ljubiš Boga, lahko ljubiš tudi svojega bližnjega kakor samega sebe.
7 min • 15. 02. 2026
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
6 min • 14. 02. 2026
