Iskanje
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda.
»Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi.
Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj.
Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico.
Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu.
Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti.
Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati.
Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda.
»Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi.
Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj.
Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico.
Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu.
Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti.
Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati.
Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
7 min • 12. 04. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min • 11. 04. 2026
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
4 min • 10. 04. 2026
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
6 min • 09. 04. 2026
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
5 min • 08. 04. 2026
