Iskanje
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček…
A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič.
Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj.
Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi.
In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč.
Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček…
A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič.
Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj.
Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi.
In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč.
Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min • 19. 04. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
7 min • 18. 04. 2026
Šiizem je ena od dveh glavnih vej islama, ki je nastala kmalu po smrti preroka Mohameda leta 632. Jedro razkola med pripadniki tako imenovanih pravovernih kalifov (rašidunskih kalifov) in vloge Alija kot četrtega kalifa za sunite oziroma prvega imama za šiite je bilo vprašanje nasledstva. Vprašanje je torej bilo v osnovi politično in ne teološko. Suniti so menili, da mora skupnost izbrati voditelja (kalifa), šiiti pa so verjeli, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, zlasti njegov bratranec in zet Ali ibn Abi Talib. Od tod tudi ime “šiat Ali” oziroma Alijeva stranka. Ključni zgodovinski dogodek za oblikovanje šiitske identitete je bila bitka pri Kerbali leta 680, kjer je bil ubit Alijev sin Husayn ibn Ali. Njegova smrt je postala simbol mučeništva, pravičnosti in odpora proti tiraniji. Sčasoma so šiiti razvili poseben verski sistem z voditelji, imenovanimi imami, ki imajo duhovno in pogosto tudi politično avtoriteto. Največja veja danes je dvanajstniški šiizem, ki verjame v 12 imamov in pričakuje vrnitev zadnjega, skritega imama. Šiizem se je torej razvil iz političnega spora o nasledstvu, vendar se je skozi zgodovino oblikoval v samostojno versko tradicijo z močnim poudarkom na pravičnosti, mučeništvu in zvestobi prerokovi družini. Danes šiiti predstavljajo približno 10–15 odstotkov muslimanov, največ jih živi v Iranu, Iraku in Azerbajdžanu. Šiizem je temeljna verska, politična in ideološka osnova Islamske republike Iran. Za razumevanje njegove vloge v Iranu je treba pogledati zgodovino, teologijo in politični sistem, saj so povezani. Po arabskem osvajanju v 7. stoletju je Iran postal muslimanski, sprva pretežno sunitski. Ključni prelom je dinastija Safavidov, ki je leta 1501 uvedla šiizem kot državno religijo. Iranska revolucija leta 1979 je s strmoglavljenjem šaha Mohameda Reze Pahlavija pomenila začetek islamske republike. Šiizem kot politični sistem v Iranu velja za temelj države s tako imenovano doktrino velayat-e faqih, ključnim konceptom, ki se prevaja kot ”skrbništvo islamskega pravnika”. To pomeni, da državo mora voditi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo v politiki. Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, politični vpliv in neposredno upravljajo državo.
4 min • 17. 04. 2026
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
6 min • 16. 04. 2026
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
5 min • 15. 04. 2026
