VKot pravi Paul Butcher, politični analitik bruseljskega mislišča oz. “think tanka” EPC, European Policy Center – Centra evropskih politik, je zanimivo, da po petnajstih letih še vedno govorimo o starih in novih članicah Unije. Seveda razlike in delitve obstajajo, a ima vtis, da se s tem nekoliko pretirava. Izziv je zahteven, odgovor pa kompleksen. Povsem enostavno je, ko gre za pogodbe – po pogodbah so vse članice enakopravne. Paul Butcher tudi meni, da je ta delitev med starimi in novimi, med zahodom in vzhodom, že bolj ali manj zbledela na najvišji politični ravni, na ravni voditeljev držav oziroma vlad. Ne pa med ljudmi, v javnosti. Več v prispevku Erike Štular.

Članice Evropske unije so po pogodbah enakopravne

V torek smo v rubriki Evropa in mi skušali na primeru konkretnih plinovodnih projektov odgovoriti na vprašanje o enakopravnosti med tako imenovanimi starimi in novimi članicami Evropske unije, torej tistimi, ki so se povezavi pridružile pred letom 2004 ali po njem. O tej enakopravnosti – ali je zagotovljena, kje da in kje ne, kaj so razlogi za delitve in kako jih je mogoče preseči? Kot pravi Paul Butcher, politični analitik bruseljskega mislišča oz. “think tanka” EPC, European Policy Center, Centra evropskih politik, je zanimivo, da po petnajstih letih še vedno govorimo o starih in novih članicah Unije. Seveda razlike in delitve obstajajo, a ima vtis, da s tem nekoliko pretiravajo. Izziv je zahteven, odgovor pa kompleksen.

Povsem preprosto je, ko gre za pogodbe – po pogodbah so vse članice enakopravne. Paul Butcher tudi meni, da je ta delitev med starimi in novimi, med zahodom in vzhodom, že bolj ali manj zbledela na najvišji politični ravni, na ravni voditeljev držav oziroma vlad. Ne pa med ljudmi, v javnosti.

To je povezano z občutkom neenakosti na celini, ko gre za življenjski standard, za ekonomske priložnosti, za kupno moč in podobno. In ta občutek krepijo primeri, kot je  dvojna kakovost izdelkov iste blagovne znamke, različna za vzhodni oziroma zahodni trg.

Tudi ko pogledamo, katere teme so za Evropejce pomembne, dobimo povsod podobne odgovore – zaskrbljeni so zaradi migracij in okolja. A – zanimivo – zorni kot je drug: pri migracijah na zahodu Unije poudarjajo humanitarni vidik, na vzhodu negativne vidike, celo civilizacijske grožnje. Pri okolju v starih članicah poudarjajo, da podnebne spremembe ogrožajo prihodnost, na vzhodu neposredne zdajšnje posledice, kot je onesnaževanje. A teme, prepoznane kot pomembne, so vsem skupne.

V  državah Srednje in Vzhodne Evrope imajo ljudje še vedno občutek, da se politične stranke ne odzivajo na njihove potrebe, da so ljudje v politiki zaradi svojih koristi – od korupcije do boljše plače – in ne zato, da bi delali dobro za ljudi, za skupno dobro.

Erika Štular