Iskanje
Ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi se sprašujemo, kaj je pravzaprav povzročilo največjo morijo v zgodovini?
Čez nekaj dni bomo obeležili 75. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi. Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane.
Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili.
Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas zaposluje v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.
Ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi se sprašujemo, kaj je pravzaprav povzročilo največjo morijo v zgodovini?
Čez nekaj dni bomo obeležili 75. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi. Ko se danes oziramo v majske dni leta 1945, se nam kaj lahko zazdi, da je bil to radosten čas. Vsi smo vendar videli fotografije mornarjev, kako ob zmagi poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, videli smo tudi nasmejane partizane, kako korakajo po s soncem obsijanih ulicah pravkar osvobojene Ljubljane.
Toda te ikonične podobe nas ne smejo preslepiti. Ko so na stari celini puške naposled utihnile, je bilo opustošenje resnično pretresljivo: v vsega šestih letih je umrlo od 35 do 40 milijonov ljudi. Strašljiva je bila tudi škoda, ki je povsod po celini doletela stanovanjske objekte. Od z zemljo zravnanega britanskega Coventryja prek Dresdna in Varšave do Minska Evropejci na koncu povečini niso imeli kje bivati. Kot v knjigi Podivjana celina opozarja sodobni britanski zgodovinar Keith Lowe, so do konca vojne z delovanjem prenehale malodane vse institucije, ki jih običajno povezujemo z normalnim funkcioniranjem sodobne civilizacije, med njimi državne in krajevne oblasti, policija, potniški promet, pošta, prekinjena je bila celo oskrba z najosnovnejšimi živili.
Brezzakonje, bolezen, lakota in smrt vsepovsod, torej. Kako se je Evropa znašla v takem položaju? Kako je mogoče, da je po pičlih 21 letih, ki so minila od konca prve svetovne, tako imenovane vélike vojne, za katero se je nekoč celo govorilo, da si v luči opustošenja, ki ga je pustila za seboj, nihče ne bo drznil začeti novega spopada, 1. septembra leta 1939 vendarle izbruhnila še druga svetovna vojna? Kateri zgodovinski dejavniki so pravzaprav vodili v ponovni ples smrti? – Prav to vprašanje nas zaposluje v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo tri zgodovinarje: dr. Kornelijo Ajlec, predavateljico na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Bojana Godešo, znanstvenega svetnika pri Inštitutu za novejšo zgodovino, in dr. Egona Pelikana, znanstvenega svetnika pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper.
Ob vseh medijskih podobah multimilijarderjev in njihovega razkošnega načina življenja je danes vsakomur jasno, da na svetu obstajajo posamezniki, ki zaradi svojega bogastva živijo življenja, ki so od naših oddaljena svetlobna leta. In vendar vse unikatne obleke, torbice in nakit, graščine z bazeni, zasebna letala, megalomanske poletne hišice na zasebnih otokih in bombastična poročna slavja, ki se bleščijo s fotografij novic pod rubriko »znani«, niti približno ne zarisujejo resnično vesoljskih dimenzij premoženja, ki si ga danes lastijo najbogatejši. Še več, če se ozremo na številke ocen njihovega premoženja, nam hitro postane jasno, da so čutno dojemljivi izrazi njihovega bogastva le drobtinica vsega, kar si ti ljudje dejansko lastijo. Kako si torej predstavljati okrog 850 milijard dolarjev najbogatejšega zemljana Elona Muska, dobrih 250 milijard dolarjev Larrya Pagea ali še vedno krepko čez 200 milijard Sergeya Brina, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in Larrya Ellisona? Koliko so te sicer hitro spreminjajoče se številke, ki valujejo v skladu s spreminjanjem borznih vrednosti podjetij, sploh nekaj, kar smo si zmožni zamisliti? Ter kako smo prispeli do situacije, v kateri ima 12 najbogatejših enako premoženja kot revnejša polovica človeštva in lahko s svojim bogastvom ne le kupijo prav vse, kar si morejo zamisliti, ampak uveljavljajo tudi svojo politično moč ter krojijo naša življenja? To so nekatera od vprašanj, ki se jim posvečamo v tokratni Intelekti. Gostje so dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak, docent na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo dr. Tej Gonza ter kognitivni znanstvenik dr. Florian Klauser. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Najbogatejši zemljan Elon Musk v Ovalni pisarni v Beli hiši
44 min • 17. 02. 2026
Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost?
47 min • 10. 02. 2026
Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še Indija
48 min • 03. 02. 2026
Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila?
49 min • 27. 01. 2026
V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje. Ali drvimo v nepismeno družbo? Urška Henigman je pred mikrofon povabila strokovnjakinje: - filozofinja in kognitivna znanstvenica prof. dr. Olga Markič, - predavateljica in raziskovalka velikih jezikovnih modelov prof. dr. Špela Vintar, - raziskovalka branja izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič.
64 min • 20. 01. 2026
