Iskanje
51 min • 30. 09. 2025
Upravljanje naprav zgolj z mislimi, branje misli ali vsaj razpoloženj, telepatija. Možnosti, ki se odpirajo z možganskimi vmesniki oziroma s čipi, ki lahko dogajanje v naših možganih povežejo z digitalnimi napravami, napovedujejo prihodnost, ki je obenem srhljiva in vznemirljiva.
Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Upravljanje naprav zgolj z mislimi, branje misli ali vsaj razpoloženj, telepatija. Možnosti, ki se odpirajo z možganskimi vmesniki oziroma s čipi, ki lahko dogajanje v naših možganih povežejo z digitalnimi napravami, napovedujejo prihodnost, ki je obenem srhljiva in vznemirljiva.
Če je moral pokojni znanstvenik Stephen Hawking komunicirati z računalnikom s pomočjo mukotrpnega trzanja obrazne mišice, danes narašča število ljudi, katerih misli možganski vmesnik neposredno prevaja v strojno generiran govor ali pa s pomočjo tovrstnih čipov s svojimi mislimi upravljajo pametne naprave in brskajo po spletnih vsebinah. Izredno obetavne možnosti se z uporabo vmesnikov odpirajo pri vrsti nevroloških bolezni, za rehabilitacijo gibanja po nesreči ali možganski kapi, pri uporabi protetičnih udov in še v številnih drugih primerih.
A vmesniki človek-stroj odpirajo še celo paleto drugačnih možnosti, ki z zdravljenjem resnih bolezni nimajo veliko skupnega. V veliki večini primerov tudi ni potrebno, da bi čipe vstavljali v možgane. Pametni tatuji, nalepke, pametne zapestnice, prstani ali konec koncev že dodobra udomačene pametne ure lahko signale našega telesa na različne načine merijo, spremljajo, in, če so tako zasnovane, celo povratno vplivajo nanje. Čeprav je dejansko branje misli, vsaj za zdaj, še povsem zunaj dosega, pa so naša razpoloženja, raven stresa, sproščenosti ali pozornosti že zelo jasno razvidna.
Kakšne možnosti se odpirajo z vmesniki človek-računalnik oziroma človek-stroj, kako pravzaprav se bere in prevaja možganske signale in kakšne nove dileme se tu odpirajo, v današnji Intelekti pojasnjujejo: prof. dr. Aleš Holobar, vodja laboratorija za sistemsko programsko opremo na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Tanja Botić in dr. Matej Kramberger, oba prav tako s fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, dr. Ciaran McGeady s Kraljevega koledža v Londonu (Imperial College London) ter prof. dr. Gregor Geršak s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost?
47 min • 10. 02. 2026
Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še Indija
48 min • 03. 02. 2026
Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila?
49 min • 27. 01. 2026
V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje. Ali drvimo v nepismeno družbo? Urška Henigman je pred mikrofon povabila strokovnjakinje: - filozofinja in kognitivna znanstvenica prof. dr. Olga Markič, - predavateljica in raziskovalka velikih jezikovnih modelov prof. dr. Špela Vintar, - raziskovalka branja izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič.
64 min • 20. 01. 2026
Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni
50 min • 13. 01. 2026
