Tamara Obrovac

Opis epizode

Ena najpomembnejših in najbolj vsestranskih ustvarjalk na sodobni hrvaški glasbeni sceni je nedvomno Tamara Obrovac, Puljčanka ali - kot bi se najbrž poimenovala sama - "Puležanka". Skladateljica, aranžerka, pevka in flavtistka, ki je pred tridesetimi leti zapustila študij sociologije in se strastno vrgla v glasbo, sodi danes med najbolj cenjene obraze jazza daleč naokoli; tudi zato ker je njen jazz nadvse neobičajen, saj svojo temeljno inspiracijo išče v istrski ljudski dediščini. Po enajstih odmevnih zgoščenkah in nešteto koncertih, ki jih je odigrala in odpela tudi s slovenskimi glasbeniki, jo je Janko Petrovec nekega jutra povabil na kavo - in nastal je njen Jazzobraz.

Ena najpomembnejših in najbolj vsestranskih ustvarjalk na sodobni hrvaški glasbeni sceni je nedvomno Tamara Obrovac, Puljčanka ali – kot bi se najbrž poimenovala sama – ‘Puležanka’. Skladateljica, aranžerka, pevka in flavtistka, ki je pred tridesetimi leti zapustila študij sociologije in se strastno vrgla v glasbo, sodi danes med najbolj cenjene obraze jazza daleč naokoli; tudi zato ker je njen jazz nadvse neobičajen, saj svojo temeljno inspiracijo išče v istrski ljudski dediščini. Po enajstih odmevnih zgoščenkah in nešteto koncertih, ki jih je odigrala in odpela tudi s slovenskimi glasbeniki, jo je Janko Petrovec nekega jutra povabil na kavo – in nastal je njen Jazzobraz.

»Svežina in nov način razmišljanja na jazz sceni! Najboljši jazz, kar ga je kdaj bilo na Hrvaškem! Kompleksno glasbeno čtivo za napredne jazzofile!«

Tako so dobro desetletje po začetku njene profesionalne glasbene poti kritiki pospremili prvo zgoščenko Tamare Obrovac z naslovom Triade. Kot sama pravi, je na zagrebški fakulteti, kjer je študirala sociologijo, hitro propadla, saj ji glasba ni dala miru. Kmalu je spoznala mlade zagrebške jazziste, zlasti Kruna Levačića, s katerim še danes sodeluje.

Tamara in Slovenci

»Udeležila sem se enega zadnjih Jugoslovanskih jazz festivalov na Bledu. Tam sem nastopila v duetu z bosanskim pianistom Borisom Reljo; izvajala sva jazz standarde. Sploh vam ne morem povedati, v kakšnem psihičnem stanju sem bila takrat … Povsem prestrašena sem bila, a žival globoko v meni se je pretvarjala, da je “faca”, zato sem pela, kot da pojem zadnjič v življenju,« pravi in dodaja, da je po koncertu v njeno garderobo stopila Nada Žgur ter ji navdušeno ponudila, naj pride poučevat petje v Ljubljano. »Pa sem ji odgovorila: draga moja gospa, seveda bom prišla na vašo šolo, ampak kot učenka, ne kot učiteljica – saj nimam pojma, kaj sploh počnem!« dodaja Tamara. Toda leto dni, ko se je Tamara učila pri Nadi Žgur je in je bilo odločilnega pomena za njeno pevsko tehniko, je predstavljalo le začetek dolgoletnega plodnega prepletanja glasbene poti Tamare Obrovac s Slovenci. Glasbenika Uroš Rakovec in zlasti Žiga Golob že dolga leta muzicirata z njo in v resnici si niti sama ne more več predstavljati svoje glasbe brez njune udeležbe v svoji stalni zasedbi Transhistria ensemble.

Eksces Obrovac

Tamara Obrovac zase pravi, da je »eksces«. Oznaka ima v povezavi z njo mnogo konotacij – ne gre le za uporno trmoglavost, ki je zaznamovala njeno prvo desetletje, ko od svoje glasbe skoraj ni mogla živeti; tu ji je pomagala tudi podpora v družini, saj je pri očetu slikarju naletela na toplo razumevanje pri iskanju svoje poti. Tri desetletja in enajst zgoščenk pozneje ponosno ugotavlja, da se od glasbe lahko tudi preživi, čeprav skromno.

Obrovac in istrska tradicija

Tamara Obrovac se kmalu poslovi od jazzovskih standardov ter začne z jazzovskimi orodji raziskovati sebe, svoje korenine, svoj jezik in svojo zemljo. Že na prvi zgoščenki iz leta 1996 začne zapuščati jazz standarde in se že predstavlja kot jazz pevka in skladateljica, ki jo vznemirja rodna istrska glasbena zapuščina:

»Rada imam ta talilni lonec Istre in njeno mnogozvočnost na različnih ravneh: istrska mentaliteta je zgodovinsko povezana tako s slovanskim kot z romanskim področjem, tako s kopnim kot z morjem, hkrati pa ima Istra skoraj otoški značaj, saj jo z dveh strani obdaja morje, s tretje pa Učka. In še nekaj: Istra ima neverjetno narečno bogastvo, ki mi je kot pevki izjemno pomembno, saj govorna komponenta prispeva k pevski izraznosti.«

»Kaj sem torej naredila? Vse, kar sem se naučila pri jazzu, sem povezala z resnico, ki jo čutim v Istri. V svojem narečju – pa tudi v vseh drugih istrskih narečjih – se namreč lahko izražam iskreno; v angleščini ne bi nikoli mogla tako dobro izraziti svoje resnice, kot jo v ‘istrijanščini’.« In v resnici je skladateljica Tamara Obrovac zažarela točno takrat, ko je sprejela svojo istrsko bit, jo ponotranjila in oplemenitila z znanjem od drugod.

»Istra mi je pri tem predstavljala piko na i, tu sem našla svoj temelj in svojo resnico. Znanje in improvizacijo, ki sem ju dobila pri jazzu, sem torej povezala z inspiracijo Istre – čeprav ne maram besede »inspiracija«. Obrtno znanje sem oživila z nečim, kar mi je zelo pomembno. In tako sem dobila svojevrstno zmes, ki pa mora počivati na resnici in na notranjem občutku. Brez tega ta zmes ne deluje.«

Radovednost in širina

Glasbeni kritiki pravijo, da ima naša portretiranka nesluteno glasbeno domišljijo, razkošen talent, da je njen pristop h glasbi predrzen in duhovit ter da kljub avtentično svoji glasbeni govorici vedno znova preseneča z osvežitvami lastnega avtorskega izraza. Zmes jazza in istrske glasbene tradicije jo spremlja od začetka devetdesetih let, toda preveč bi poenostavljali, če bi zaključili, da je v tem našla svojo tržno nišo. Nasprotno: z vsakim novim albumom preizprašuje svojo pot, jo plemeniti z novimi zasedbenimi kombinacijami, se ozira za stičnimi točkami različnih kulturnih prostorov in polemizira z lastno glasbeno govorico. Lep primer tovrstnega samoizpraševanja je projekt Ulika – gre za album iz leta ’98 in tudi za njegovo preinterpretacijo iz leta ’14, ko so iste melodije postale zrelejše in predvsem – zaživele so v novi glasbeni podobi. Posebno poglavje v karieri Tamare Obrovac predstavlja projekt Črni kos iz leta 2006, s katerim se je odpravila na Gradiščansko, k avstrijskim Hrvatom in njihovi dediščini.

Bogata spletna stran Tamare Obrovac odpira mnoge glasbene in inspirativne svetove, ki segajo od zahoda do vzhoda Sredozemlja in še dlje; med svojim delom išče predvsem arhetipe čustvenih svetov tukajšnjih narodov. Eden od njenih mnogih izletov je bila, denimo, tudi zgoščenka iz leta 2009 z naslovom Neću više jazz kantati, s katero se je odpravila v funk. In tu je seveda tudi njen zadnji album z nostalgičnim naslovom Canto Amoroso.

»Umetnost je v svojem bistvu iskanje izgubljene komunikacije«

Tako se glasi vodilo, ki ga je pri osemnajstih nasledila po očetu. In čeprav je včasih težko, se ga Tamara Obrovac že desetletja drži.