Matija Dedić

Opis epizode

Matija Dedić pri svojih dvainštiridesetih letih velja za enega najbolj nekompromisnih jazzovskih pianistov svoje generacije daleč naokoli. Mojster, ki ga je oče, pokojni Arsen, posadil za klavir že pri petih letih, je kmalu po diplomi na graški akademiji doživel svoj dokončni preboj: nastop na jazz festivalu v Montreuxu. Odtlej je šlo samo še navzgor, do letošnje zgoščenke Ligherian Rhapsody, prvem solo albumu po petnajstih letih.

Matija Dedić pri svojih dvainštiridesetih letih velja za enega najbolj nekompromisnih jazzovskih pianistov svoje generacije daleč naokoli. Mojster, ki je prvič sedel za klavir že pri petih letih, je kmalu po diplomi na graški akademiji doživel svoj dokončni preboj: nastop na jazz festivalu v Montreuxu. Odtlej je šlo samo še navzgor, do letošnje zgoščenke Ligherian Rhapsody, prvem solo albumu po petnajstih letih.

»Jaz nisem popularen. Mislim, da sem bil mnogo popularnejši tistega dne, ko me je Gabi rodila. Gabi je tistega davnega 2. marca leta ’73 prejela 9000 telegramov s čestitkami. Jaz niti nočem biti popularen.«

Tako trdi sin Gabi Novak in pokojnega Arsena Dedića, ki se je že zdavnaj postavil na svoje noge: zdaj ga po navadi obkrožata žena Marina in hči Lu. Zapisal se je družini – in verjame, da ga “oni tam zgoraj” čuva. Verjetno res, če se spomnimo na hudo preizkušnjo z alkoholom, ki jo je premagal pred leti.

Slava in beg od nje

Glasba je Matiji Dediću prinesla na desetine ne le hrvaških glasbenih nagrad. Toda ne gre mu za slavo, gre mu za strast, da pri dvainštiridesetih še vedno tako rad sede za klavir, kot takrat pri petih, ko je bilo prvič, ali pri petindvajsetih, ko je diplomiral na jazz oddelku graške akademije, ali pri devetindvajsetih, ko je nastopil med samimi najboljšimi na festivalu v Montreuxu, ali pri osemintridesetih, ko je posnel svoj “Live in New York City”.

Jarrett: solo inspiracija

Ves čas ga spremljajo posnetki Keitha Jarretta, avtorja prve zgoščenke, ki ga je usmerila v jazz, čeprav hkrati priznava, da je v določenih obdobjih raje poslušal Wintona Kellyja, Gonzala Rubalcabo, Branforda Marsalisa in Joshuo Redmana. Toda preteklo leto se je vrnil k Jarrettu, da prvič v življenju slišal na solo koncertu v Rimu, kar je sovpadlo s srečnim obdobjem snemanja v zagrebški dvorani Lisinski, kjer so tudi nastale improvizacije z njegovega zadnjega albuma.

»V letu dni sem torej opravil cel krog; težko bi rekel, zakaj sem čedalje manj igral s triom in čedalje več sam – tudi na začetku sem igral večinoma sam, klasično glasbo, in pozneje na jazz festivalu v Montreuxu, ko sem dosegel svoj višek na polfinalu pianistov. Zdaj se torej spet bolje počutim sam za klavirjem, in lahko rečem, da se mi samemu veliko lažje odpirajo različna vrata kot s triom, čeprav tam igram z glasbeniki, kot sta Antonio Sanchez in Scott Colly. In mogoče je celo res, kar pravijo nekateri znanci: da namreč dam najboljše od sebe, ko sem sam.«

V šali dodaja, da se je nasitil ritem sekcije, čeprav je ravno z jazz triom preživel večji del svoje pianistične kariere. Po večini torej zdaj koncertira sam, čeprav še vedno sodeluje tudi z izvajalci pop glasbe.

Prekletstvo popa

Dedić odkrito priznava, da rad nastopa tudi s pop glasbeniki. Spomnimo se njegove zgoščenke Drugi pogled, na kateri se je posvetil jazz priredbam očetovih kompozicij, pa fusion albuma Jazz Christmas, ki ga je posnel s starši in mnogimi drugimi hrvaškimi izvajalci, spomnimo se sodelovanj z Zoranom Predinom.

»V zadnjem času spet sodelujem z Gibonnijem, ki mu ne znam reči ne. Nedavno je znova razpustil svoj band, in kadarkoli se mu to zgodi, se obrne name, dokler ne najde nove stalne ekipe. Tu je seveda tudi Massimo, s katerim sodelujem. Toda pozor: eno je nastopanje z njima, čisto nekaj drugega pa medijski kontekst, v katerem se onadva gibljeta – tega pa jaz ne potrebujem. Osebno bi bil najbolj srečen, če nihče ne bi vedel zame. Vsak povratek v komercialne vode me na žalost pelje tudi v stike z vsem, čemur sem se v življenju odpovedal – tudi rumenemu tisku. Tudi temu služi jazz: zame je varno zatočišče. Dobro se zavedam, koliko me je stalo, ko sem se kdaj v preteklosti pregloboko spustil v komercialne vode: mediji so me velikokrat po prstih.«

Jazz je varni pristan

Matija Dedić je najbolj srečen, če ga mediji pustijo pri miru. Ko spregovori o jazz sceni na Hrvaškem, pa se mu čelo pomrači; odkar je umrl legendarni Boško Petrović in je njegov BP klub v Zagrebu zaprl svoja vrata, ni več ničesar. Mladi talentirani jazzisti so lahko srečni, če dobijo večerni »špil« za honorar, ki pogosto ne presega 50 evrov. Z veseljem koncertira v Sloveniji in ugotavlja, da je položaj jazza pri nas veliko boljši.

Toda zdi se, da bi naj hrvaška klubska scena ponovno zaživela. Dedića so že nekajkrat pocukali za rokav in mu namignili, da bi lahko novo jazzovsko sceno postavil na noge prav on.

»Seveda brez alkohola – to bo brezalkoholni jazz klub! Z zagrebškim mestnim Uradom za kulturo odlično sodelujem, omogočili so mi vse moje tuje projekte – zato se nameravam z njimi to jesen pogovoriti o možnostih za kaj takega. Čutim, da moram poskusiti odpreti takšen klub, da moram oblikovati nekakšno shajališče glasbenikov, s čimer bi tudi počastil spomin na Boška.«

Ko se bo to zgodilo, bo življenje Matije Dedića gotovo manj mirno, kot je danes. Toda ostala bo železna disciplina vsakodnevne glasbene vaje in zapriseženost družinskim vrednotam, ostali bodo koncerti. Olajšano ugotavlja, da lahko danes povsem spodobno živi, če jih odigra pet, šest na mesec – a v isti sapi nostalgično zavzdihne, da zavida talentiranemu Marku Črnčecu, ki jih še vedno zmore po petindvajset zapovrstjo.