Življenjske situacije, tudi nenavadne in birokratsko nesmiselne - ko se človek vpraša »kaj pa zdaj?«
Primerjave podatkov analize voda ne kažejo razlik v kvaliteti vode med kopališči za pse in kopališči, kjer psov ni
Ob poletni pasji vročini tudi psi cenijo osvežitev v vodi. Če jih lastniki pripeljejo na javna kopališča, je prav, da upoštevajo pravila, ki veljajo za kosmatince. Zakon izrecno sicer ne določa, kje se psi lahko kopajo in kje ne, občine to urejajo z občinskimi odloki. Najpogosteje pa velja, da se lahko kopajo izven območij kopalnih voda in urejenih kopališč, razen če gre za plaže, ki so namenjene prav njim in njihovim lastnikom. Razlogov, zakaj nekateri ljudje ne vidijo radi, da se ob njih kopa tudi kosmatinec, je več. Lahko gre za strah pred psi, ali ker imajo morda ob sebi majhne otroke ali pa, ker se jim to pač ni zdi pretirano higienično. V tokratni rubriki Kaj pa zdaj preverjamo, kakšno mikrobiološko grožnjo predstavlja pes, ki se kopa v naši bližini.
Žal velja, da je za večino odpadkov končni cilj morsko okolje. V morje se stekajo odplake, onesnažujemo ga z motornim oljem, nafto, plastiko, tu so tudi površinski odtoki vode iz kmetijstva, mestni odtoki vode in odtoki vode iz gradnje cest, stavb, pristanišč, kanalov, tudi rudarjenje ima svoj vpliv in še bi lahko naštevali. Kljub temu, da plavamo v vodi z vsemi naštetimi onesnaževali, je ena večjih skrbi kopalca kopanje v neposredni bližini psa. Ne samo, a tudi zato jim namenjamo svoje koščke plaž. O tem, kakšno mikrobiološko grožnjo predstavlja pes, ki plava v naši neposredni bližini, smo se pogovarjali z veterinarko in predstojnico Centra za mikrobiološke analize živil, vod in drugih vzorcev okolja v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano Katjo Zelenik, ki razloži, da kakovost kopalnih voda ugotavljajo z mikrobiološkimi parametri:
“Določajo se skupine bakterij, ki kažejo fekalno onesnaženost. Gre za bakterije, ki jih najdemo v odpadnih vodah, v iztrebkih, tako pasjih kot človeških, kot tudi v iztrebkih divjih in morskih živali, ptic, rakov in rib.”
Primerjave podatkov analize voda ne kažejo razlik v kvaliteti vode med kopališči za pse in kopališči, kjer psov ni, poudarja veterinarka in mikrobiologinja Katja Zelenik. Bolj je pomembno, kot dodaja, kje se kopalno območje nahaja:
“Gre za gostoto poseljenosti na nekem območju, gostoto kopalcev in na kakšen način so urejene sanitarije. Ali imajo lastniki psov možnost odlagati odpadke v koše za iztrebke. Treba je poskrbeti, da onesnaževala ne pridejo do vode.”
Sogovornica poudarja, da je največ okužb poteka prek orofekalnega prenosa, kar pomeni, da moramo te mikroorganizme na nek način zaužiti. Obstaja možnost, nevarnost, da bi se bakterija s smrčka ali ust po vodi prenesla do plavalca?
“Zelo, zelo majhna. To je skorajda neverjetno. Psi imajo sicer večjo količino bakterij v ustih in lahko so v določenih primerih nevarne za ljudi. A te bakterije iz njegova gobčka, iz sline se morajo prenesti ali tako, da jih na nek način zaužijemo, ali pa da pridejo do našega sistema preko odprte rane. Da bi se pa te bakterije kar tako prenašale po vodi in da bi mi zaradi tega zboleli, je pa verjetnost zanemarljiva.”
Je zato pomembno tudi naše lastno zdravje ter zdravje vseh ostalih kopalcev in psov, ki si delimo kopalno vodo?
“Tako, to je najpomembnejše. S tem lahko največ naredimo pri sebi in pri psih. Pri psih je zelo pomembno, da jih ustrezno redno cepimo, da jih redno ščitimo pred zajedalci, ker s tem tudi preprečimo širjenje teh mikroorganizmov. Odstranjujemo pasje iztrebke, v stiku z živaljo si umijemo roke in če pes kaže bolezenske znake, obiščemo veterinarja. S tem zaščitimo sebe in ostale kopalce.”
V nasprotju s sladko vodo naj bi slana po splošnem prepričanju izničila učinke onesnaževal in izboljševala kakovost vode. Pa to drži? Katja Zelenik:
“Sama slanost vode po nekaterih študijah nima nekega posebnega vpliva na preživetje bakterij. Tu so še nekateri drugi vplivi, kot sta temperatura in sončna svetloba. In ravno ta se je izkazala kot tista, ki ima največji vpliv na preživetvene sposobnosti teh mikroorganizmov. Mikroorganizmi torej lahko preživijo v slani vodi in se v njej zadržujejo.”
Ni skrivnost, da tudi mnogi ljudje lulajo v vodo. Kot ni skrivnost, da so tudi takšni, ki k morski bioti dodajo nekaj svoje črevesne mikrobiote. Kaj pa psi? Ali se psi v vodo sploh polulajo ali postorijo morda celo kaj več? Katja Zelenik:
“Načeloma ne. Načeloma to vedno opravijo na trdnih tleh.”
Vse kaže, da smo ljudje veliko večji packi kot psi in da nosimo mnogo večjo odgovornost za onesnaženost morja in narave kot vse živali skupaj. Vseeno je mnenj in občutij toliko, kot je ljudi. Nekateri psov iz tega ali onega razloga ne želijo v svoji bližini in to je treba spoštovati. Dostop je s psom dovoljen na vse divje plaže in na plaže, kjer oznaka izrecno ne prepoveduje kopanja s kosmatincem. Psi naj bodo na povodcu, v vodo se podajmo z njim, pasji iztrebki pa naj končajo v koših za smeti.
Prisluhnite oddaji, v kateri so o svojih izkušnjah s psi na plaži pripovedovali tudi Nina, Cene in Tomaž. Preverili smo tudi, kako je plavalni režim za pse urejen v nekaterih turističnih krajih po državi.
