Medtem ko na podnebnem vrhu v Glasgowu svetovni voditelji obljubljajo, da bodo v prihodnje omejili deforestacijo, zmanjšali izpuste metana in prenehali s financiranjem fosilnih projektov v tretjih državah, pa realnost tukaj in zdaj ne kaže zelo obetavnega obraza. Izpusti toplogrednih plinov so se po skromnem 5 odstotnem padcu v letu 2020, letos skokovito hitro dvignili do rekordnih ravni in nazorno pokazali, da pandemičnega šoka nismo zares izkoristili za zeleno prenovo.

Koliko se torej je realno spremenilo v zadnjem desetletju, koliko je obrat gospodarstva v bolj obnovljivo smer dejansko dobil poleta ob naglem razvoju zelenih tehnologij?

»Če pogledamo številke, so trendi jasni. Vse manj je investicij v fosilna goriva in vse več v tehnologije obnovljivih energetskih virov in sorodne tehnologije, kot so baterije ali električna omrežja. Če se omejimo zgolj na proizvodnjo energije, so danes investicije v obnovljive vire trikrat višje kot investicije v fosilne vire,« izpostavlja okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein iz Umanotere.

A če so trendi videti obetavni, je podrobnejši pogled mnogo manj.

»350 milijard ameriških dolarjev na globalni ravni gre za razvoj obnovljivih virov, medtem ko investicije v fosilne vire znašajo nekaj več kot 100 milijard. V črpanje fosilnih virov se še vedno veliko vlaga. Tu so investicije v nova naftna polja, nove vrtine za zemeljski plin, celo v nove rudnike premoga. Čeprav je torej splošni trend pozitiven, gre mnogo preveč investicij v proizvodnjo izpustov, ki se jih ne moremo več privoščiti,« še dodaja Sonnenschein.

Znanstveniki napovedujejo, da bomo mejo 1,5 stopinj dosegli v 11 letih. Ob trenutnih zavezah smo še vedno na poti k dvigu globalne temperature za 2,7 stopinj Celzija. Tako bo ključno, kako resno in učinkovito bodo zastavljeni mehanizmi za ukinjanje fosilnih virov in drugi podnebni ukrepi, ki jih napovedujejo v Glasgowu. A za podnebne cilje bo potrebno tudi temeljito oklestiti porabo.

Preko 100 milijard dolarjev na leto se še vedno steka v fosilne vire.

Medtem ko na podnebnem vrhu v Glasgowu svetovni voditelji obljubljajo, da bodo v prihodnje omejili deforestacijo, zmanjšali izpuste metana in prenehali s financiranjem fosilnih projektov v tretjih državah, pa realnost tukaj in zdaj ne kaže zelo obetavnega obraza. Izpusti toplogrednih plinov so se po skromnem 5 odstotnem padcu v letu 2020, letos skokovito hitro dvignili do rekordnih ravni in nazorno pokazali, da pandemičnega šoka nismo zares izkoristili za zeleno prenovo.

Koliko se torej je realno spremenilo v zadnjem desetletju, koliko je obrat gospodarstva v bolj obnovljivo smer dejansko dobil poleta ob naglem razvoju zelenih tehnologij?

Bo premik v zeleno lahko zadoščal?

»Če pogledamo številke, so trendi jasni. Vse manj je investicij v fosilna goriva in vse več v tehnologije obnovljivih energetskih virov in sorodne tehnologije, kot so baterije ali električna omrežja. Če se omejimo zgolj na proizvodnjo energije, so danes investicije v obnovljive vire trikrat višje kot investicije v fosilne vire,« izpostavlja okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein iz Umanotere.

A če so trendi videti obetavni, je podrobnejši pogled mnogo manj.

»350 milijard ameriških dolarjev na globalni ravni gre za razvoj obnovljivih virov, medtem ko investicije v fosilne vire znašajo nekaj več kot 100 milijard. V črpanje fosilnih virov se še vedno veliko vlaga. Tu so investicije v nova naftna polja, nove vrtine za zemeljski plin, celo v nove rudnike premoga. Čeprav je torej splošni trend pozitiven, gre mnogo preveč investicij v proizvodnjo izpustov, ki se jih ne moremo več privoščiti,« še dodaja Sonnenschein.

Podnebni cilji zahtevajo novo paradigmo

Znanstveniki napovedujejo, da bomo mejo 1,5 stopinj dosegli v 11 letih. Ob trenutnih zavezah smo še vedno na poti k dvigu globalne temperature za 2,7 stopinj Celzija. Tako bo ključno, kako resno in učinkovito bodo zastavljeni mehanizmi za ukinjanje fosilnih virov in drugi podnebni ukrepi, ki jih napovedujejo v Glasgowu. A za podnebne cilje bo potrebno tudi temeljito oklestiti porabo.

Nina Slaček