Zakaj kmečki upori zavzemajo eno ključnih mest v slovenskem kolektivnem zgodovinskem spominu?
Kmečki upori na Slovenskem, ki so potekali nekako od konca 15. do srede 18. stoletja, so že dolgo stalnica zgodovinskih učbenikov v naših šolah. Pred drugo svetovno vojno so bili osvetljevani predvsem v luči narodno-prebuditeljskih idej, ki so od druge polovice 19. stoletja razgibavale naše pradede in prababice, no, po letu 1945 je bil v duhu socializma v ospredju zlasti njihov razredni značaj. Danes, ko imamo lastno nacionalno državo, ko vsaj polovica Slovencev živi v mestih in ko je tudi socializem že del zgodovine, bi si lahko mislili, da so bili kmečki upori dokončno prekvalificirani v manj zanimivo, nemara celo obrobno poglavje naše preteklosti. A ni čisto tako – ne le da niso izginili iz naših šolskih učbenikov, če je soditi po knjigi Leukhup!, zborniku znanstvenih razprav, ki je pred kratkim izšel pri Slovenski matici, še vedno živo zaposlujejo številne slovenske zgodovinarje, sociologe, etnologe in druge humaniste. Zbornik je sicer nastal na podlagi simpozija ob 500-ti obletnici slovenskega kmečkega upora iz leta 1515, a v njem zbrane razprave – več kot dvajset jih je – kažejo, da kmečki upori tudi po pol tisočletja nosijo dragoceno sporočilo današnji sedanjosti. Dr. Sašo Jerše, ki je za zbornik poskrbel po uredniški plati, tako celo piše, da nas nagovarjajo kot metafora za človeške eksistencialne stiske. Kaj moramo torej nujno vedeti o kmečkih uporih? – To vprašanje nas bo zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem bomo pred mikrofonom gostili prav dr. Jeršeta.
