Iskanje
Kaj nam sporoča tradicionalno kitajsko slikarstvo?
Bolj ko se Kitajska uveljavlja kot ključna velesila 21. stoletja, ki je svoj gospodarski, politični, vojaški in kulturni vpliv sposobna širiti po vseh celinah, bolj nujno se zdi, da bi se temeljito seznanili z njeno notranje raznoliko filozofsko tradicijo in tisočletja starimi umetnostnimi praksami, z njenimi religijskimi predstavami, ljudskimi običaji, vsakodnevnimi življenjskimi navadami, okusom za lepo in etično-moralnimi vrednotami. To pa za nas, prebivalce stare celine, utegne predstavljati precejšen problem. Pa tu ne gre le za to, da se je kitajska civilizacija dolga stoletja razvijala brez slehernega omembe vrednega stika z evropsko, zaradi česar se nam lahko celo v globaliziranem svetu še vedno zdi poudarjeno oddaljena. Ne; zadrege in prepreke so slej ko prej bolj otipljive, nemara tudi bolj prozaične. Kitajščina pač ne sodi v družino indoevropskih jezikov, njena logika je preprosto drugačna, tisoči pismenk, ki se jih mora naučiti, kdor želi brati kitajske knjige, pa se zdijo še nekoliko trši oreh. Kako se torej, če se zdi jezikovni prepad preprosto preširok, sploh približati duhu kitajske civilizacije? – Odgovor gre nemara iskati pri tistih umetnostnih praksah, ki so v svojem jedru neverbalne. Zato bomo v tokratnem Kulturnem fokusu v precep vzeli tradicionalno kitajsko slikarstvo. Gre za skoraj tri tisoč let staro, neprekinjeno umetnostno tradicijo, iz katere je menda mogoče razbrati nekaj ključnih odgovorov na vprašanje, kako Kitajci pravzaprav gledajo na svet, kako vidijo človekovo mesto v njem, v čem vse prepoznavajo lepoto, resnico in dobroto. Tradicionalno kitajsko slikarstvo nam bo pomagala spoznati umetnostna zgodovinarka in sinologinja, predstojnica Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik.
Kaj nam sporoča tradicionalno kitajsko slikarstvo?
Bolj ko se Kitajska uveljavlja kot ključna velesila 21. stoletja, ki je svoj gospodarski, politični, vojaški in kulturni vpliv sposobna širiti po vseh celinah, bolj nujno se zdi, da bi se temeljito seznanili z njeno notranje raznoliko filozofsko tradicijo in tisočletja starimi umetnostnimi praksami, z njenimi religijskimi predstavami, ljudskimi običaji, vsakodnevnimi življenjskimi navadami, okusom za lepo in etično-moralnimi vrednotami. To pa za nas, prebivalce stare celine, utegne predstavljati precejšen problem. Pa tu ne gre le za to, da se je kitajska civilizacija dolga stoletja razvijala brez slehernega omembe vrednega stika z evropsko, zaradi česar se nam lahko celo v globaliziranem svetu še vedno zdi poudarjeno oddaljena. Ne; zadrege in prepreke so slej ko prej bolj otipljive, nemara tudi bolj prozaične. Kitajščina pač ne sodi v družino indoevropskih jezikov, njena logika je preprosto drugačna, tisoči pismenk, ki se jih mora naučiti, kdor želi brati kitajske knjige, pa se zdijo še nekoliko trši oreh. Kako se torej, če se zdi jezikovni prepad preprosto preširok, sploh približati duhu kitajske civilizacije? – Odgovor gre nemara iskati pri tistih umetnostnih praksah, ki so v svojem jedru neverbalne. Zato bomo v tokratnem Kulturnem fokusu v precep vzeli tradicionalno kitajsko slikarstvo. Gre za skoraj tri tisoč let staro, neprekinjeno umetnostno tradicijo, iz katere je menda mogoče razbrati nekaj ključnih odgovorov na vprašanje, kako Kitajci pravzaprav gledajo na svet, kako vidijo človekovo mesto v njem, v čem vse prepoznavajo lepoto, resnico in dobroto. Tradicionalno kitajsko slikarstvo nam bo pomagala spoznati umetnostna zgodovinarka in sinologinja, predstojnica Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Nataša Vampelj Suhadolnik.
Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama.
56 min • 12. 12. 2025
Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja …
56 min • 05. 12. 2025
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
51 min • 28. 11. 2025
Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937.
58 min • 21. 11. 2025
Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)
53 min • 14. 11. 2025
