»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak
Ko se razgledujemo po zgodovini slovenske književnosti, kratko malo ne moremo spregledati vloge, ki so jo v njej igrale novele, kratke zgodbe, vinjete in črtice. Pa tu ne gre le za to, da se je naša umetna proza v 30. letih 19. stoletja začela s povestjo Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, ampak raje za to, da so Cankar s Skodelico kave, Prežihov Voranc z Bojem na požiralniku in Kosmač s Tantadrujem izpisali kratkoprozna dela, ki so se zasidrala resnično globoko v naš kolektivni kulturni spomin in za katera se zdi, da zelo dobro, zelo natančno povedo, kakšni smo pravzaprav ljudje, ki živimo med Jadranom in Panonijo.
Tako je bilo torej včasih. Kaj pa danes? Kakšna neki je kratka proza, ki na Slovenskem nastaja v zadnjem času? Kdo vse jo piše, kdo vse jo objavlja in kdo vse jo bere? Katere teme naši pisatelji in pisateljice radi preigravajo v kratki prozi? Kakšnih slogovnih prijemov se pri tem oprijemljejo? Sploh pa: kakšno je razmerje med sodobno kratko prozo in sodobnim romanom? Je roman, ki se je pri nas pojavil debela tri desetletja za kratko prozo, v vmesnem času prerasel svojo starejšo sestro in postal veliki brat slovenske literature? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Ano Geršak, književno urednico in literarno kritičarko, pred desetletjem tudi prejemnico Stritarjeve nagrade za najobetavnejše kritiško pero pri nas.
foto: Goran Dekleva
