Iskanje
49 min • 09. 08. 2024
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Kar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino.
Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova?
Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.
foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Kar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino.
Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova?
Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.
foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)
Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja …
56 min • 05. 12. 2025
V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic
51 min • 28. 11. 2025
Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937.
58 min • 21. 11. 2025
Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)
53 min • 14. 11. 2025
Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.
43 min • 07. 11. 2025
