Iskanje
51 min • 10. 01. 2025
51 min • 10. 01. 2025
V pogovoru z dr. Nino Beguš preverjamo, kaj bo v polju literature oziroma, širše, umetnosti vznik orodij generativne umetne inteligence nepovratno spremenil, kaj pa bi vendarle utegnilo ostati, kakor je bilo doslej
Bolj ko uporabljamo programe, kot so Chat-GPT, Llama, Claude in druga orodja tako imenovane generativne umetne inteligence, bolj se krepi vtis, da so neverjetno zmogljivi stroji kratko malo že presegli človeka, da je homo sapiens torej pristal na pregovornem smetišču zgodovine. Toda naša samovšečnost se le ne pusti kar tako ugnati v kozji rog in posledično ne manjka glasov, ki nas prepričujejo, da je klepetati z velikimi jezikovnimi modeli sicer res nepogrešljivo, kadar rešujemo zapletene matematične probleme, kadar v gori suhoparnih podatkov iščemo skrite vzorce in red tam, kjer naše oko vidi le kaos, ali kadar razvijamo kodo za nove računalniške programe, da pa je umetniško ustvarjanje na drugi strani vendarle še vedno izključno v naši domeni, da torej samo ljudje lahko ustvarjamo pesmi in romane, slike in skladbe, ki se nas intelektualno ter emocionalno dotaknejo in nam pomagajo prepoznavati nove resnice o sebi, o svetu in našem položaju v njem. Pa to res drži?
To je vprašanje, ki je bilo v samem jedru tokratnega Kulturnega fokusa, ko smo pred mikrofonom gostili slovenistko in komparativistko, dr. Nino Beguš, zdaj raziskovalko na Kalifornijski univerzi v Berkleyju. Naša tokratna gostja se v svojem znanstvenem delu namreč posveča primerjavi med človeško in umetno-inteligenčno zmožnostjo pripovedovanja zgodb. V tem kontekstu nas je posebej zanimalo, do kakšnih rezultatov je prišla, ko je 250 ljudem ter štirim modelom generativne umetne inteligence naročila, naj vsak med njimi pove zgodbo o pravem človeku, ki se zaljubi v umetnega, spraševali pa smo se tudi, kaj nam ta komparacija pravzaprav pove o ljudeh, o umetni inteligenci, o prihodnosti ustvarjanja in branja literature …
foto: dr. Nina Beguš (Goran Dekleva)
V pogovoru z dr. Nino Beguš preverjamo, kaj bo v polju literature oziroma, širše, umetnosti vznik orodij generativne umetne inteligence nepovratno spremenil, kaj pa bi vendarle utegnilo ostati, kakor je bilo doslej
Bolj ko uporabljamo programe, kot so Chat-GPT, Llama, Claude in druga orodja tako imenovane generativne umetne inteligence, bolj se krepi vtis, da so neverjetno zmogljivi stroji kratko malo že presegli človeka, da je homo sapiens torej pristal na pregovornem smetišču zgodovine. Toda naša samovšečnost se le ne pusti kar tako ugnati v kozji rog in posledično ne manjka glasov, ki nas prepričujejo, da je klepetati z velikimi jezikovnimi modeli sicer res nepogrešljivo, kadar rešujemo zapletene matematične probleme, kadar v gori suhoparnih podatkov iščemo skrite vzorce in red tam, kjer naše oko vidi le kaos, ali kadar razvijamo kodo za nove računalniške programe, da pa je umetniško ustvarjanje na drugi strani vendarle še vedno izključno v naši domeni, da torej samo ljudje lahko ustvarjamo pesmi in romane, slike in skladbe, ki se nas intelektualno ter emocionalno dotaknejo in nam pomagajo prepoznavati nove resnice o sebi, o svetu in našem položaju v njem. Pa to res drži?
To je vprašanje, ki je bilo v samem jedru tokratnega Kulturnega fokusa, ko smo pred mikrofonom gostili slovenistko in komparativistko, dr. Nino Beguš, zdaj raziskovalko na Kalifornijski univerzi v Berkleyju. Naša tokratna gostja se v svojem znanstvenem delu namreč posveča primerjavi med človeško in umetno-inteligenčno zmožnostjo pripovedovanja zgodb. V tem kontekstu nas je posebej zanimalo, do kakšnih rezultatov je prišla, ko je 250 ljudem ter štirim modelom generativne umetne inteligence naročila, naj vsak med njimi pove zgodbo o pravem človeku, ki se zaljubi v umetnega, spraševali pa smo se tudi, kaj nam ta komparacija pravzaprav pove o ljudeh, o umetni inteligenci, o prihodnosti ustvarjanja in branja literature …
foto: dr. Nina Beguš (Goran Dekleva)
Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan
54 min • 17. 04. 2026
Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.
38 min • 10. 04. 2026
Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku
53 min • 03. 04. 2026
Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?
49 min • 27. 03. 2026
Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo.
47 min • 20. 03. 2026
