Iskanje
56 min • 24. 01. 2025
56 min • 24. 01. 2025
Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literature
Med potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali.
A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize?
Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi.
foto: ddcoverart / Pixabay
Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literature
Med potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali.
A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize?
Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi.
foto: ddcoverart / Pixabay
Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan
54 min • 17. 04. 2026
Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.
38 min • 10. 04. 2026
Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku
53 min • 03. 04. 2026
Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?
49 min • 27. 03. 2026
Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo.
47 min • 20. 03. 2026
