Iskanje
51 min • 16. 01. 2026
51 min • 16. 01. 2026
V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada
V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.
Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)
V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada
V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.
Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.
Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)
Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja.
55 min • 06. 03. 2026
Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajine
53 min • 27. 02. 2026
Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila.
55 min • 20. 02. 2026
Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?
50 min • 12. 02. 2026
V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.
53 min • 06. 02. 2026
