Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izvor oz. začetek ruskih romanc sega v zgodnje 19. stoletje oz. v čas po Napoleonu, ki je bil tudi čas nastanka Puškinove poezije in Glinkove značilno ruske glasbe; umetnika sta kmalu našla skupno pot in nastale so prve pesmi oz. romance. Do šestdesetih let 19. stoletja so postale splošno znane in povsod prisotne, priljubljene so bile v aristokratskih salonih, vedno bolj tudi v koncertnih dvoranah. Pisali so jih skoraj vsi takratni ruski skladatelji, predvsem pa Musorgski in Čajkovski. Nekaj desetletij zatem se je s svojo glasbo pojavil Rahmaninov, ki je v že izoblikovano zvrst romance vnesel nove razsežnosti – razpon čustev je močno razširil in ustvaril repertoar več kot osemdesetih pesmi, ki jih poznavalci uvrščajo med najgloblje in najbolj presenetljive dosežke združitve ruske poezije z glasbo.
Od skladateljevega rojstva letos mineva 150 let, hkrati 80 let od njegove smrti. Veliko je ustvarjal za klavir, saj je bil tudi sam koncertni pianist. A prav klavir je inštrument, ki je vokalu zelo blizu, zato pot do komponiranja samospevov pri temu ruskemu glasbenemu ustvarjalcu gotovo ni bila posebej dolga in težka. In ko je na njej srečal še ljubezen, je bilo navdiha za ustvarjanje verjetno več kot dovolj. Večino samospevov je Rahmaninov namreč posvetil svoji ženi Nataliji Satina, s katero se je poročil leta 1902, poimenoval jih je - romance.
Petega marca je minilo 100 let od skladateljičine smrti. V glasbenem ustvarjanju je vseskozi iskala globlje razsežnosti, kar je bila delno posledica njenega intenzivnega prebiranja knjig in raziskovanj, ki so ji širila duhovna obzorja. »Ne razumem, kako je mogoče živeti brez dela,« je leta 1920 pisala prijateljici Rosi Lumbe-Mladoti. »Resnica pa je, da ne dohajam pripadnikov svojega razreda; vsebino in vrednost hočem v vsem in ne forme ne tradicije ne rodovniki mi ne morejo sipati peska v oči ...« Izražala je odprtost do ljudi ne glede na socialno pripadnost, kritizirala je sloj, ki mu je pripadala, in zavračala površen in lahkoten način bivanja. V večen navdih ji je bila narava, pa tudi skladatelj Richard Wagner, elemente njegovih harmonij opazimo tudi v njenih samospevih.
Saša Šantel je bil vsestranski umetnik – v svojem času se je uveljavil kot skladatelj, pa tudi kot slikar, grafik, ilustrator in publicist. Letos mineva 140 let od njegovega rojstva – rodil se je 15. marca leta 1883 v Gorici, v umetniški družini - slikarke so bile tudi mama in dve sestri. Pri Saši pa je na površje prišla tudi glasbena umetnost – ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih, pisal članke o glasbi in komponiral. Njegov opus obsega skladbe različnih glasbenih zvrsti, tudi precej samospevov, iz katerih večinoma veje duh romantike in slovenske narodne pesmi.
