Se vam je že zgodilo, da ste se s partnerjem, prijateljem, sodelavcem spominjali nečesa izpred nekaj mesecev ali let, nato pa se sprli, saj ste se dogodka ali katere od njegovih podrobnosti spominjali različno? Če boste dobro poslušali današnjo oddajo Možgani na dlani, verjamemo, da do takšnih situacij ne bo več prihajalo. Razlog za to so namreč naši lažni spomini. O njih v nadaljevanju dr. Sanja Šešok, vodja nevropsihološke dejavnosti na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske filozofske fakultete, dr. Miha Hafner s pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Andreja Gradišar.
Lažni spomin je pojav, ko se oseba spominja nečesa, kar se ni zgodilo, ali pa se je zgodilo na drugačen način, kot je ona to priklicala iz spomina
Se vam je že zgodilo, da ste se s partnerjem, prijateljem, sodelavcem spominjali nečesa izpred nekaj mesecev ali let, nato pa se sprli, saj ste se dogodka ali katere od njegovih podrobnosti spominjali različno? Kateri od obeh spominov je bil lažen? Oba sta imela prav, pravi dr. Sanja Šešok, vodja nevropsihološke dejavnosti na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske filozofske fakultete pa pojasnjuje:
“Takoj, ko imamo dva posameznika, tudi če se znajdeta v isti situaciji, si bosta stvari drugače zapomnila. Pozorna bosta na druge stvari v okolju in si bosta tisto bolj zapomnila, predhodna pričakovanja so lahko različna, lahko ju presenetijo različne stvari. Vse te razlike se nakopičijo in dobimo dva posameznika, ki se lahko spomnita čisto drugih stvari.”
Na oblikovanje in priklic naših spominov vplivajo različni dejavniki npr. osebnost, kognitivne zmožnosti, stres, pozornost, ki jo posvečamo detajlom, dodatne asociacije, sugestije drugih ljudi itd. “Noben naš spomin ni popolnoma resničen, če ga primerjamo s fotografijo tega dogodka, ki se ga spominjamo. Spomin ne deluje na tak način,” pravi dr. Repovš, ki opozarja, da moramo biti pri uporabi izrazov resnični in lažni spomini previdni. Če bi želeli oblikovati definicijo lažnega spomina, pa bi ga lahko opisali takole, pojasnjuje dr. Šešok:
“Gre za psihološki fenomen, ko se oseba spominja nečesa, kar se ni zgodilo, ali pa se je zgodilo na drugačen način, kot je ona to priklicala iz spomina.”
Razsežnosti lažnih spominov so različne. Od neškodljivih do takšnih, ki vplivajo na več let, celo desetletij našega življenja. Pojavljajo se tudi na sodišču, opisuje dr. Miha Hafner s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani: “Kar je res velik problem, so priče na sodišču. Očividci precenjujejo svojo sposobnost pravilnega zaznavanja in pomnjenja. V ZDA imajo dobro statistiko pozneje razveljavljenih primerov. Prvi razlog za napačne obsodbe so napačna pričanja prič.”
“Zanimiv je tudi primer z Islandije, ko je prišlo do dveh umorov. Takrat niso našli niti trupel, niti drugih dokazov. Počasi so prišli do šestih osumljencev in po dolgih policijskih zaslišanjih so vsi priznali ter bili dolga leta zaprti. 20 ali 30 let pozneje so vse oprostili, saj so ugotovili, da so nedolžni. A nekateri od njih so ponotranjili to krivdo in bili prepričani, da so morili. Ustvarili so lažne spomine na dogodek, ki ga niso storili.”
Da bi ločili med resničnimi in lažnimi spomini, so znanstveniki možgane slikali s funkcionalno magnetno-resonanco. Razlike so uspeli pokazati, a metoda je nezanesljiva, opozarja dr. Šešok. Zato se morajo sodniki pri odločanju v posameznem primeru, ki vključuje pričanje prič, vedno zavedati, da na posameznikov spomin vplivajo različni dejavniki ter da spomin ni fotokamera, ki vse, kar se zgodi, zabeleži 100 %.
