Iskanje
10 min • 12. 11. 2015
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem?in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Po nekaterih ugotovitvah naj bi tavanje misli obsegalo celo več kot pol časa naše budnosti, pri tem pa seveda obstajajo razlike med posamezniki. Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Odgovore na ta in druga vprašanja nam bosta v četrtkovem jutru ob 7.35 pomagala poiskati prof. dr. Urban Kordeš in prof. dr. Michael Corballis. Upamo, da vam misli ne odtavajo drugam in da boste z nami! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste na sestanku, na predavanju, v avtomobilu, na kavi z znancem…in kar naenkrat se zalotite, da v resnici niste tam. Da ste z mislimi čisto drugje. Znano, kajne? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nam misli odtavajo? Kakšna je razlika, če to naredimo zavestno ali če se niti ne zavedamo, da smo nekje drugje? Je tavanje misli dobro za nas in ali obstajajo ljudje, katerih misli nikoli ne odtavajo? Vabljeni na tavanje z nami!
Kot je za Možgane na dlani pojasnil prof. dr. Urban Kordeš, vodja študija Kognitivne znanosti na Univerzi v Ljubljani, je tavanje misli
“…najbolj divje razvijajoče se področje raziskovanja v zadnjem desetletju ali zadnjih petnajstih letih. Okrog leta 1999 je skupina znanstvenikov odkrila mreže v možganih, ki se aktivirajo takrat, ko ničesar ne počnemo, ko nismo zaposleni z nobeno nalogo. Gre za pet ali šest centrov v možganih, ki torej začnejo delovati takrat, ko nam začnejo tavati misli. Nismo še ugotovili, ali je to dobro ali slabo, vendar pa obstaja v zvezi s tem veliko zanimivih teorij”.
Tavanje misli naj bi obsegalo kar polovico, nekateri znanstveniki pravijo celo 80% , časa naše budnosti. Pri tem pa obstajajo seveda izjemne razlike med posamezniki.
Eden od načinov, je pojasnil prof. Kordeš, je tako imenovana tehnika deskriptivnega vzorčenja izkustva. Z “beep-om” ljudi v določenem trenutku predramijo, in povedati morajo, o čem so razmišljali v tistem trenutku in ali so se tega zavedali.
“Naša osnovna intuicija nam pravi, da smo vedno zavestni in očitno je z njo nekaj narobe.”
Še več in podrobneje o tem, kako merijo naše tavajoče misli pa v tem posnetku:
Med znanstveniki, ki raziskujejo tavanje misli, obstajata dva pola, eden zagovarja stališče, da tavanje misli ni najboljše za nas, drugi pa ravno nasprotno. Prof. Kordeš je pri tem izpostavil raziskavo Killingsworth & Gilbert (2010), objavljeno v reviji Science, ki je bila ena prvih raziskav na tem področju, objavljenih v prestižni znanstveni reviji. Avtorja sta prišla do zaključka, da nas tavanje misli dela nesrečne, saj realnost ni tako lepa kot “kraji”, kamor odtavamo.
Eden od tistih, ki tavanje misli vidijo kot nekaj pozitivnega, pa je prof. dr. Michael Corballis, zaslužni profesor na Univerzi v Aucklandu, avtor knjige The wandering mind: What the brain does, when you’re not looking.
V spodnji povezavi lahko prisluhnete pogovoru s prof. Corballisu, brez prevodov.
“Če hočeš načrtovati prihodnost, si moraš zamisliti, kako bodo stvari izgledale. Potovanje misli v času, kot je recimo takrat, ko se spomnimo na izkušnje iz preteklosti, je zelo pomembno za naše načrtovanje prihodnosti. Tavanje misli pa seveda »uporabimo« tudi ko fantaziramo ali pa si izmišljujemo zgodbe, ki se morda nikoli ne bodo zgodile” (prof. Corballis)
Tokratno možgansko druženje je spodbudilo dejstvo, da je 16. april mednarodni dan glasu. Ampak… mi se ne bomo osredotočili na glasilke, temveč na glas v naši glavi. Zato smo v možgansko družbo povabili profesorja, ki je velik del svojih raziskav posvetil prav tej temi in je tudi napisal knjigo The Voices Within: The History and Science of How We Talk to Ourselves. – Notranji glasovi- Zgodovina in znanost tega, kako govorimo s seboj. Mojca Delač se je pogovarjala s prof. dr. Charlesom Fernyhoughjem. Vabljeni k poslušanju!
21 min • 16. 04. 2026
Tudi če še niste obiskali Firenc, ste o njih zagotovo že kaj slišali. V italijanski prestolnici renesanse v Toskani, ob reki Arno, vsak kamen nosi zgodovino in vsak kotiček – umetnost. Tam so pustili svoj odtis Michelangelo, da Vinci, Carravagio in Botticelli, tam kraljuje veličastna kupola Brunelleschija, tam Galeria Uffizzi hrani nekatera najimenitnejša dela zgodovine umetnosti … tam ti od lepega res lahko zastane dih. Kaj pa, če te ta umetnost tako prevzame, da spodbudi močan fiziološki in čustven odziv? O Stendhalovem sindromu s prof. dr. Borutom Škodlarjem, psihiatrom in psihoterapevtom. Pripravlja: Mojca Delač.
15 min • 02. 04. 2026
“Preženi strah, postani svoj. V iskanju in stremljenju, in tvoj obraz bo tvoj izraz, porazom in trpljenju.” Tako je o strahu pisal Srečko Kosovel. 100 let po pesnikovi smrti še vedno živimo strašni novi čas. Naši možgani so izpostavljeni raznolikim in mnogim novim strahovom. Včasih niti ne potrebujemo več znanega razloga, pa nas je že strah. Strašijo nas vprašanja osebne in širše družbene varnosti, naše strahove ojačuje politika, krepijo jih algoritmi. Zakaj je strah politično učinkovitejši kot upanje? Komu je družbeni strah v interesu – in kako se z njim sploh lahko konstruktivno soočimo? V Tednu možganov raziskujemo v skupni epizodi podkasta oddaj Možgani na dlani na Prvem in Frekvenca X na Valu 202.
43 min • 18. 03. 2026
Tokratno epizodo namenjamo enemu najbolj znanih sodobnih primerov v nevrološkem razumevanju in nevroznanstvenem raziskovanju strahu. Skozenj nas bo odpeljal prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Njenega pravega imena ne poznamo. Vemo pa, da je bila rojena leta 1965 in da prihaja iz San Diega v Združenih državah Amerike. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je ekipa raziskovalcev na Univerzi Iowa začela preučevati bolnico S. M. Tudi letos, že 11. leto zapored pridružujejo temi Tedna možganov. Ta poteka tretji teden v marcu in prinaša tudi slovenski dan možganov, letos pa so se organizatorji odločili, da bo glavni – strah. O strahu se bomo pogovarjali tudi v obeh marčevskih epizodah Možganov na dlani.
15 min • 05. 03. 2026
Solze sreča, solze razočaranja, solze žalosti. Veliko smo jih lahko v dveh februarskih tednih spremljali tudi med prenosi zimskih olimpijskih iger. Kaj pa vi? Kdaj ste se nazadnje zjokali? Sami? Na rami? Jok nas pospremi na svet in z nami ostane do konca. Tokrat pod drobnogled jemljemo solze v športu in jih skušamo razumeti tudi v širšem družbenem kontekstu. Gosta: športna psihologinja prof. dr. Tanja Kajtna in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep. Pripravlja: Mojca Delač. POVEZAVA DO ZNANSTVENEGA ČLANKA O SPREMINJANJU NORM DO RAZLIČNIH VEDENJ, TUDI JOKA: https://www.nature.com/articles/s44271-025-00324-4
16 min • 19. 02. 2026
