Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Čeprav se vsi zavedamo tveganj debelosti in poznamo priporočila zdrave prehrane, slovenski otroci in najstniki še vedno pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto. Zakaj torej kljub določenemu znanju še vedno posegamo po sladkarijah? Zakaj je čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti?
Ko človek zaužije hrano, se v njegovih možganih aktivirajo centri za nagrajevanje – nucleus accumbens, ventralno tegmentalno območje in predeli v skorji čelnega režnja, pa tudi v hipokampusu in amigdali. Mezolimbični sistem uporablja dopamin za posredovanje učinka “nagrade”, količino tega živčnega prenašalca pa povečujejo predvsem hrana in pijača, spolnost, skrb za druge – torej stvari, ki so z vidika preživetja vrste najpomembnejše.
A ni vsaka hrana enako zadovoljujoča. Večina nas ima raje sladek okus, saj ga naš mezolimbični sistem prepozna kot boljšega za naše telo. Evolucijsko in nekoliko poenostavljeno gledano – ko so naši predniki nabirali gozdne jagode, je kisel okus pomenil “še ne dovolj zrelo”, grenek pa “pazi strup”. Tako torej ni čudno, da nam košček sladke čokolade, da občutek nagrade, zadovoljstva, celo sreče. Doc. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete pa opozarja, da so se časi spremenili:
“Sladka, pa tudi mastna hrana, ki nas privlači zaradi okusa in vonja, hkrati povzroča tudi občutek zadovoljstva. In poti v možganih, ki omogočajo ta občutek, so v svoji osnovi koristne, zato ker so nas v preteklosti usmerjale k temu, da smo uživali hrano, ki smo jo potrebovali za preživetje. A to je bilo obdobje, ko je hrane v našem okolju primanjkovalo, poraba energije je bila relativno velika, saj jo je bilo treba veliko vložiti v telesno aktivnost. Takrat je bilo to smiselno. V današnjem okolju, ko smo manj telesno aktivni, po drugi strani je hrane, ki vsebuje veliko energije, relativno veliko vsaj v našem delu sveta, pa je to postalo neugodno. To je lahko potem tudi neke vrste tolažba v stresnih razmerah, občutek zadovoljstva, ki nam ga nudi hrana, lahko postane tudi kot nek izhod iz drugih težav.”
Sladkor je nujen za delovanje možganov
A naši možgani sladkor nujno potrebujejo. “Naši možgani so življenjsko odvisni od krvnega sladkorja, od glukoze,” pravi dr. Pirkmajer. Dnevno porabijo med 120 in 140 gramov tega sladkorja in s tem pridobijo vso energijo za svoje delovanje. To ne pomeni, da moramo pojesti toliko gramov belega sladkorja, saj sladkor vnesemo v telo z različnimi viri: s sadjem, kruhom, testeninami, vsi ogljikovi hidrati se namreč spremenijo v sladkor. Po Pirkmajerjevih besedah lahko naši možgani in telo dobro funkcionirajo brez vseh dodatnih, večinoma rafiniranih sladkorjev iz sladkarij, nekaj tednov tudi brez hrane. Razlogov, da bi morali prigrizniti kakšen priboljšek, da ne bi bili zaspani ali bi se lažje učili in delali, torej ni. Še več, preveč sladkorja ne predstavlja le tveganja za debelost, razvoj srčno-žilnih in sladkorne bolezni, temveč lahko škoduje tudi mentalnim sposobnostim.
Preveč sladkorja škoduje našim možganom
Medtem ko se večina raziskav o vplivu sladkorja na človekovo počutje osredotoča na tveganja za razvoj presnovnih in srčno-žilnih bolezni, so na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA) preučevali tudi učinke sladkorja na kognitivne procese in učenje. Dr. Xia Yang, ki uči na oddelku za integrativno biologijo in fiziologijo:
“Raziskovali smo vpliv določene vrste sladkorja, in sicer fruktoze, ki je poceni sestavina in jo zato vsebuje zelo veliko prehranskih izdelkov – na primer gazirane pijače, omaka za testenine in podobno. Preučevali smo kognitivne sposobnosti in sposobnosti pomnenja pri podganah, ki smo jim šest tednov dajali pijačo z visoko vsebnostjo fruktoze. Ugotovili smo, da si niso dobro zapomnile stvari, niso se mogle dobro naučiti novih nalog.”
Dr. Yang je skupaj z dr. Fernandom Gomezom Pinillo in s sodelavci izvedla raziskavo na podganah, ki so morale najti pot iz labirinta. Skupina podgan, ki je prejemala fruktozno dieto, je za prečkanje labirinta potrebovala še enkrat več časa kot skupina podgan, ki je pila vodo. Fruktoza v na primer visoko fruktoznem koruznem sirupu namreč vpliva na slabšo komunikacijo med možganskimi celicami, škoduje sinapsam, ki nam omogočajo učenje.
V raziskavi so se osredotočili tudi na delovanje hipotalamusa, ki je odgovoren za našo presnovo, in na hipokampus, ki nadzira spomin, učenje in ki je povezan na primer tudi z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da zaradi fruktoze prihaja do sprememb številnih genov v možganih. So rezultati na podganah pomembni tudi za človeka? Dr. Yang pravi, da ja.
“V raziskavi smo povezali gene, na katere vpliva fruktoza, s človeškimi boleznimi. Obstaja namreč kar nekaj raziskav na ljudeh, ki določene gene povezujejo tako s presnovnimi kot z možganskimi boleznimi. Ugotovili smo, da so geni v podgani, na katere je vplivala fruktoza, povezani tudi s presnovnimi in z možganskimi boleznimi pri človeku. Konvergenca med obema vrstama je bila izjemna. Geni, ki smo jih opazovali mi na podganah, so pomembni tudi za človeške bolezni.”
Je sladkor droga?
Zaradi škodljivih vplivov rafiniranega sladkorja in izdelkov z visoko vsebnostjo fruktoze je v javnosti že dalj časa prisotna tudi dilema, ali bi morali bel sladkor obravnavati kot drogo, ker naj bi, podobno kot nikotin, kokain in heroin, “ugrabil” pot nagrajevanja v možganih. Zagovorniki te teze pravijo, da je uživanje oblik sladkorja, ki jih v naravi ne najdemo, prineslo podobne spremembe kot pri odvisnosti od prepovedanih drogah uporaba injekcije. Prav tako svojo tezo argumentirajo s tem, da če se sladkorju odpovemo, občutimo obtegnitvene sindrome, in da pri občutku zadovoljstva potrebujemo vedno več sladkorja. Dr. Sergej Pirkmajer opozarja, da moramo biti pri tem vprašanju previdni, saj med drogami in sladkorjem obstaja kar nekaj razlik.
“Hrano in sladkorje potrebujemo za življenje, drog pa ne potrebujemo – to je že ena bistvena razlika med sladkorjem in drogami.”
Tudi odtegnitveni sindrom je pri sladkorjih bistveno manjši kot pri drogah, prav tako pri uživanju hrane ne prihaja do motenj stanja zavesti. Če pojemo sladkarijo, naše telesne in kognitivne sposobnosti niso tako prizadete kot pri alkoholu ali drugih prepovedanih drogah. Vpliva pa sladkor na naše vedenje in motivacijo, pravi dr. Pirkmajer, in to prav zaradi občutka zadovoljstva, ki ga po poti nagrajevanja v naših možganih aktivira zaužitje (sladke) hrane. Za to, da pridemo do sladkega prigrizka, smo se pripravljeni zelo potruditi.
