Iskanje
Raziskujemo, kako dejavna so naša nevronska omrežja, kadar budno mirujemo
V počitniških epizodah jutranjega potepanja med nevroni večkrat rečemo, da so naši možgani dejavni tudi, ko smo na počitnicah. Tudi ko ležimo na plaži, v viseči mreži, sedimo v naslanjaču ali na klopci v parku in zremo nekam v daljavo, torej smo pri miru, se v naših nevronskih omrežjih marsikaj dogaja. Kaj torej počnejo možgani, ko mi ne počnemo ničesar? To nam je pojasnila asistentka Nina Purg, mlada raziskovalka na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete.
Ko ne počnemo ničesar, so naši možgani še zmeraj dejavni in se v porabi energije ne razlikujejo bistveno, kadar se gibamo oziroma smo osredotočeni na določene naloge.
Mirovanje oziroma mirovno stanje je neko vedenjsko stanje, pri katerem smo telesno in miselno nedejavni.
Ključno je to, da nismo pozorni na neke dražljaje, ki pritekajo iz okolja. V primerjavi s spanjem smo v mirovanju še vedno budni in se lahko zelo hitro odzovemo na spremembe v okolju.
Naši možgani znajo iz stanja mirovanja zelo hitro preklopiti v dejavno stanje.
Ob mirovanju so možgani še vedno dejavni, a je ta vzorec dejavnosti drugačen kot takrat, ko smo osredotočeni na naloge, zato so dejavna druga področja, ki sestavljajo mirovno omrežje (default mode network) – to je močneje aktivno, ko mirujemo, in se utiša, ko izvajamo določene naloge. Na podlagi preučevanja možganov v mirovanju lahko prepoznamo, katera možganska področja so močneje povezana in močneje komunicirajo med seboj.
Pri tem uporabljajo celo vrsto metod, najpogosteje FMRi, EEG, PET, s katerimi lahko neinvazivno preučujejo možgansko pozornost pri budnem človeku.
Klasične raziskave na področju delovanja možganov so preučevale predvsem, kakšna je možganska dejavnost, ko izvajamo specifične naloge. V večini pa so zanemarjale spontano možgansko dejavnost, ki je prevladujoča.
Z razumevanjem možganov med mirovanjem bi torej veliko bolj razumeli delovanje možganov, poleg tega pa to lahko ponuja tudi nov vpogled v mehanizme bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova bolezen.
Raziskujemo, kako dejavna so naša nevronska omrežja, kadar budno mirujemo
V počitniških epizodah jutranjega potepanja med nevroni večkrat rečemo, da so naši možgani dejavni tudi, ko smo na počitnicah. Tudi ko ležimo na plaži, v viseči mreži, sedimo v naslanjaču ali na klopci v parku in zremo nekam v daljavo, torej smo pri miru, se v naših nevronskih omrežjih marsikaj dogaja. Kaj torej počnejo možgani, ko mi ne počnemo ničesar? To nam je pojasnila asistentka Nina Purg, mlada raziskovalka na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete.
Ko ne počnemo ničesar, so naši možgani še zmeraj dejavni in se v porabi energije ne razlikujejo bistveno, kadar se gibamo oziroma smo osredotočeni na določene naloge.
Mirovanje oziroma mirovno stanje je neko vedenjsko stanje, pri katerem smo telesno in miselno nedejavni.
Ključno je to, da nismo pozorni na neke dražljaje, ki pritekajo iz okolja. V primerjavi s spanjem smo v mirovanju še vedno budni in se lahko zelo hitro odzovemo na spremembe v okolju.
Naši možgani znajo iz stanja mirovanja zelo hitro preklopiti v dejavno stanje.
Ob mirovanju so možgani še vedno dejavni, a je ta vzorec dejavnosti drugačen kot takrat, ko smo osredotočeni na naloge, zato so dejavna druga področja, ki sestavljajo mirovno omrežje (default mode network) – to je močneje aktivno, ko mirujemo, in se utiša, ko izvajamo določene naloge. Na podlagi preučevanja možganov v mirovanju lahko prepoznamo, katera možganska področja so močneje povezana in močneje komunicirajo med seboj.
Pri tem uporabljajo celo vrsto metod, najpogosteje FMRi, EEG, PET, s katerimi lahko neinvazivno preučujejo možgansko pozornost pri budnem človeku.
Klasične raziskave na področju delovanja možganov so preučevale predvsem, kakšna je možganska dejavnost, ko izvajamo specifične naloge. V večini pa so zanemarjale spontano možgansko dejavnost, ki je prevladujoča.
Z razumevanjem možganov med mirovanjem bi torej veliko bolj razumeli delovanje možganov, poleg tega pa to lahko ponuja tudi nov vpogled v mehanizme bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova bolezen.
Doc. dr. Nina Vaupotič je psihologinja. Po študiju v Ljubljani jo je pot odpeljala na Univerzo v Muenstru v Nemčiji, kjer je doktorirala, raziskovala pa je zaupanje v znanost. Več o tem je povedala v pogovoru za našo oddajo. Mojca Delač jo je poklicala na Dunaj, kjer dr. Vaupotič živi zadnja tri leta in poleg zaupanja v znanost raziskuje na področju okoljske psihologije.
14 min • 11. 12. 2025
Začenjamo decembrsko serijo, v kateri spoznavamo možgane, ki so jih po svetu odpeljali – možgani! V prvi epizodi se nam je pridružil dr. Žan Mlakar, socialni in okoljski psiholog iz Groningena na Nizozemskem.
12 min • 04. 12. 2025
Pripotovali smo do zadnje, četrte epizode v naši mini Novembrski seriji, ki govori o staranju in dolgoživosti. Kot smo se naučili, je bistveno tudi vprašanje – zdravoživosti. Pravzaprav bi to moral biti kar cilj – da živimo čim dlje, čim bolj zdravo. Doslej smo že slišali svetovno priznane strokovnjake na področju staranja: zaslužnega profesorja Claudia Franceschija iz Bologne, prod. Dr. Vero Gorbunovo iz Rochestra ZDA, prof. dr. Bjoerna Schumacherja iz Koelna iz Nemčije, v pretekli epizodi sta nastopila prof. dr. Elsa Logarinho in prof. dr. João Pedro de Magalhães. Prva deluje v Portu, drugi v Birminghamu. Da pa slednje ne bo samo plovba v neznano, danes gostimo še nevroznanstvenico, prof. dr. Luizo Lopes, ki na Gulbenkianovem inštitutu za molekularno biologijo vodi nevroznanstveni laboratorij, zlasti pa jo zanima nevrofiziologija staranja, kognicija in spomin. Za piko na i torej tokrat v ospredju – eni in edini možgani.
22 min • 27. 11. 2025
V novembrski seriji raziskujemo, kaj se dogaja med gubami, ko se nam začnejo risati na obrazu. V tokratni epizodi gostujeta prof. dr. Elsa Logarinho in prof. dr. João Pedro de Magalhães. Pripravlja Mojca Delač.
10 min • 20. 11. 2025
Zaslužni profesor Claudio Franceschi bo prihodnje leto dopolnil 80 let, pa je še vedno izjemno dejaven. Imunolog in gerontolog, zaslužni profesor imunologije na Univerzi v Bologni je bil med letoma 1996 in 2005 znanstveni direktor italijanskega nacionalnega raziskovalnega centa za staranje v Anconi. Svetovno znan je na področju biologije staranja, še posebno imunskega sistema. Je tudi oče izraza inflammaging – ki govori o kroničnih, nizkointenzivnih vnetnih procesih, ki v telesu potekajo med staranjem. Pripravlja: Mojca Delač.
11 min • 13. 11. 2025
