Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
S prof. dr. Maryanne Wolf o branju in možganih
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje nismo bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek nauči in zmore. Seveda zato pogosto prihaja do težav.
To je zelo zanimivo, saj se ljudje ne zavedamo, da se nismo rodili, da bi brali. Nikoli nismo bili rojeni za branje. Rojeni smo bili za govorjenje in razmišljanje in gledanje in igranje in vohanje in za to, da jemo. Branje je nova »iznajdba«, ki je stara komaj kakšnih 6000 let. Posledice pa čutijo otroci. Starši in učitelji namreč mislijo, da se je to nekaj normalnega in da se je naučiti brati tako, kot se je naučiti govoriti. Omrežje povezano z branjem pa je tako kompleksno, da lahko povem, da gre res za eno najbolj sofisticiranih in najbolj zapletenih stvari, ki jih boste kadarkoli v življenju naredili.
Tudi, ko se branja naučimo, ima potem to več nivojev.
Velika razlika je med tem, da si sposoben brati na osnovnem nivoju, ko združuješ črke in zvoke, ali pa, da zmoreš zelo profesionalno, elaborirano branje. Slednje zahteva vrsto let. Pravzaprav se tudi pri vas še oblikuje, saj razvoj praktično traja vse življenje. Ena od težav s sodobno tehnologijo je, da nas pogosto pahne nazaj k zelo osnovni obliki branja, namesto da bi to čudovito omrežje v celoti uporabljali.
Kaj pa vsi ekrani. zasloni, ki nas obdajajo?
Sodelujem s pediatri in res si prizadevamo, da bi ljudje razumeli, da je razvoj jezika boljši, če pred letom in pol oziroma dvema letoma ni zaslonov in ekranov. Vsi ti dražljaji preveč spreminjajo otrokovo pozornost, postanejo skoraj zasvojeni s prekomernimi dražljaji. Pred drugim letom starosti bi se zato zaslonom izogibala. Ne bi jih prepovedala, marveč jih enostavno ne bi vključila v njihova življenja, sploh ne kot »varuško«. Če tekst samo preletimo, damo našemu osnovnemu omrežju neko hitro informacijo, potem pa nas že potegne, da gremo naprej. Ne damo pa globljim procesom časa, da se razvijejo in delujejo.
