Volilni uspeh koroških Slovencev
Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije
Projekti gradbenika in geomehanika
Leta 1896 so Slovenci na volitvah v koroški deželni zbor dosegli najmočnejše deželnozborsko zastopstvo v zgodovini. Dobili so tri poslance: Gregorja Einspielerja, Franca Murija in Franca Grafenauerja. Muri je bil dolgoleten župan Jezerskega in je v koroškem deželnem zboru zastopal kmečke občine velikovškega okraja, Einspieler dolgoleten predsednik katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, Grafenauer pa orglar in politik iz Most pri Brdu v šmohorskem okraju, ki je odločno in vztrajno zastopal narodne pravice in gospodarske koristi koroških Slovencev.
Leta 1902 se je v Trnovem pri Ilirski Bistrici rodil Milan Prosen, poznejši generalštabni častnik vojske Kraljevine Jugoslavije. Po vojaškem šolanju v Beogradu je nadaljeval izobraževanje na francoski vojaški akademiji v Parizu. Pozneje je bil predavatelj vojaške taktike na Vojaški akademiji v Beogradu. Leta 1940 je postal jugoslovanski vojaški ataše na veleposlaništvu v Ankari. Po okupaciji je kot pribočnik pospremil kraljico Marijo, vdovo umorjenega jugoslovanskega kralja Aleksandra v London. Pozneje je polkovnik Prosen deloval kot kraljevi pooblaščenec v Egiptu, kjer je v taborišču v Agani pri Kairu sodeloval pri novačenju slovenskih in hrvaških vojnih ujetnikov, nekdanjih italijanskih vojakov, v jugoslovansko kraljevo vojsko. Najdemo ga med ustanovitelji prvega gardnega bataljona Vojske Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu, ki je deloval na Bližnjem vzhodu. Na posebni slovesnosti je tej enoti vročil kraljevo bojno zastavo. Po vojni je Milan Prosen ostal v Londonu ter opravljal naloge pribočnika kraljice Marije Karađorđević vse do njene smrti leta 1961.
21. septembra 1905 so v Šentvidu nad Ljubljano odprli Zavod sv. Stanislava. Na ta dan je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič blagoslovil prostore zavoda. Zavod sv. Stanislava (znan tudi kot Škofovi zavodi) je bil v času Avstro-Ogrske prva in edina gimnazija, v kateri je bila slovenščina učni in uradni jezik, ter šola, kjer so izpeljali tudi prvo maturo v slovenskem jeziku. Začetki zavoda segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o graditvi prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko liberalna mestna oblast iz političnih razlogov ni dovolila graditve v središču Ljubljane, je Jeglič 16. julija 1901 blagoslovil temeljni kamen za graditev Škofovih zavodov v neposredni bližini mesta, v Šentvidu. Graditev je trajala več kot štiri leta. Gimnazija je v Škofovih zavodih delovala do druge svetovne vojne, ko so stavbo izpraznili Nemci. Profesorji in dijaki so morali v treh urah zapustiti vse prostore in oditi. Med vojno je prostore uporabljal gestapo – nemška nacistična tajna policija, po koncu vojne pa Jugoslovanska ljudska armada. Leta 1991 je JLA prostore zapustila in Rimskokatoliška cerkev je stavbo dobila nazaj. Dve leti za tem, 1. septembra 1993, se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, ponovno začel pouk.
Leta 1910 se je v Jelsi na Hvaru rodil gradbenik in geomehanik Lujo Šuklje. Po drugi svetovni vojni je tri desetletja predaval v Ljubljani ter po univerzah v Evropi in na Kitajskem. Sodeloval je pri obnovi in graditvi velikih objektov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji ter izdelal številne ekspertize in projekte z geotehničnimi vprašanji pri dolinskih pregradah, melioracijskih kanalih in nasipih, plazovih, pristaniških objektih, mostovih in stavbah. Lujo Šuklje je leta 1979 postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
