»Pričevalec našega časa«
Poplave v Ljubljani
Začetki Teritorialne obrambe
Zdravnik in narodni buditelj Matija Prelog je na Dunaju doktoriral iz medicine in nato delal v Ljutomeru, Veržeju in Mariboru. Zbiral je dokumente ljudske kulture ter nastopal na gledaliških in priložnostnih prireditvah, zlasti v mariborski čitalnici, katere soustanovitelj je bil. Kot politik, zmeren realist, se je uveljavil že v letu pomladi narodov, zlasti pa v obdobju taborskega gibanja. Posebno pozornost je, tako kot številni sodobniki med štajerskimi Slovenci, posvečal gospodarskim vprašanjem. Skoraj četrt stoletja potem, ko so v Ljubljani začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice kot prvi časopis v slovenščini, so tudi štajerski Slovenci dočakali svoj časopis, ki je nastajal in bil tiskan v Mariboru. To je bil Slovenski gospodar. Kot njegov soustanovitelj in urednik je Prelog že marca 1868 prvič sedel na sodišču, obtožen »podpihovanja, upora in hujskanja ljudstva« zaradi objave članka, v katerem je pisalo, da »Slovence Prekmurce zobljejo Madžari in madžaroni, nas in Korošce nemška in nemškutarska nenasitljivost, Primorce laška predrzna ošabnost ….«. Nepodpisani članek je bil zagotovo delo duhovnika, jezikoslovca in borca za rabo slovenskega jezika v šolah, službujočega v Halozah, Božidarja Raiča, ki ga Prelog pred sodiščem ni imenoval. Preloga, ki je tako postal prvi slovenski urednik, zoper katerega se je začel sodni postopek, je uspešno zagovarjal dr. Janko Sernec. Sodni proces se je končal z oprostitvijo Preloga v delu, ki ga je bremenil hujskanja proti oblasti, obsojen pa je bil, ker naj bi zanemarjal uredniške dolžnosti. Dogajanje pa se je zaradi pozornosti, ki jo je vzbudil, izkazal za veliko promocijo boja za slovenski jezik v javni rabi. Izdal je tudi obsežno delo Makrobiotika, celovit pregled načel zdravega življenja, kot so jih razumeli zdravniki njegove dobe. Matija Prelog se je rodil leta 1813 v Hrastju - Moti pri Ljutomeru.
Književnik, prevajalec, urednik in politik Edvard Kocbek se je rodil leta 1904 pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Najprej je študiral bogoslovje, vendar je ta študij opustil in leta 1930 diplomiral iz romanistike. Deloval je v krščanskosocialističnem gibanju. Med študijem v Lyonu in Parizu se je seznanil s personalističnim gibanjem. Konec leta 1934 mu je katoliška Nova založba izdala pesniško zbirko Zemlja; v javnosti je doživela zelo dober sprejem, Kocbek pa se je z njo povzpel med najopaznejše slovenske pesnike. Julija 1941 se je kot krščanski socialist približal Osvobodilni fronti, nekoliko pozneje pa se je udeležil sestanka njenega tretjega plenuma in bil potrjen kot njegov član. Ko je leta 1951 izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum, so o njej razpravljali vsi najpomembnejši slovenski politični forumi. Januarja naslednje leto je proti njemu nastopil tudi njegov partizanski tovariš in stanovski literarni kolega Josip Vidmar z estetsko kritiko novel, ki pa je bila izrazito politična in ideološka. *Posnetek. Je povedal dr. Andrej Inkret, avtor monografije o Edvardu Kocbeku. Marca 1952 je skupščina Ljudske republike Slovenije Kocbeka razrešila politične funkcije in ga poslala v pokoj. Silovito obsodbo je znova doživel leta 1975 zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«. Njegov književni opus zajema poezijo, esejistično in pripovedno prozo ter kulturno, politično in filozofsko publicistiko.
27. septembra 1926 so hude poplave prizadele območje Ljubljane. V Gradaščici, ki je rušila hiše, mostove in brvi, so umrli trije ljudje. Na Viču in v Rožni dolini je voda segla do dva metra visoko. Poljanska Sora je uničila 50 zgradb in vzela 10 življenj.
27. septembra 1968 so v tedanji slovenski skupščini obravnavali aktualna vprašanja narodne obrambe v Sloveniji. Po vdoru sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško je tudi v jugoslovanskem vrhu prevladalo spoznanje, da z močno centralizirano armado nasprotnika ob morebitnem napadu ne bo mogoče zaustaviti in da je treba razviti koncept splošne ljudske obrambe, obrambni sistem, v katerem mora vsak občan dobiti svoje mesto. Za tak koncept si je slovensko vodstvo že dalj časa prizadevalo. Še istega leta je bila nato sprejeta zakonodaja, ki je del obrambnih pristojnosti prenesla na republike. V Sloveniji je bila ustanovljena Teritorialna obramba.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
