Odprtje ljubljanskega deželnega gledališča
Politični zapornik iz sedemdesetih let
Libeliče priključene jugoslovanski državi
Odvetnik in politik Franjo Rosina je doktoriral iz prava v Gradcu; potem je bil odvetnik v Ljutomeru in Mariboru. Leta 1896 je bil v Ljutomeru izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor, po prvi svetovni vojni pa na listi Jugoslovanske demokratske stranke v Mariboru za občinskega odbornika in mestnega svetovalca. Sicer pa je bil med drugim eden izmed ustanoviteljev Dolenjskega sokola v Novem mestu ter sokolskih društev v Ljutomeru in Mariboru. Zaradi razvitja prapora sokolskega društva v Rušah 28. junija leta 1914 (torej na dan sarajevskega atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda oziroma na dan, ki velja za začetek prve svetovne vojne) je bil dva meseca zaprt. Sicer pa je Franjo Rosina leta 1918 kot podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko zelo pripomogel k temu, da je svet 1. novembra leta 1918 v Mariboru in na slovenskem Štajerskem prevzel civilno oblast, general Rudolf Maister s slovensko vojsko pa vojaško. Kot načelnik mariborske Posojilnice je za potrebe Maistrove prve slovenske vojske zagotovil denarno posojilo v višini dveh milijonov tedanjih kron. Zato je Maister lahko svoje vojake v Mariboru plačal bolje kot nemško-avstrijska konkurenca. Franjo Rosina se je rodil leta 1863 v Leskôvici pri Šmartnem. pri Litiji.
29. septembra leta 1892 je bilo slovesno odprtje novega ljubljanskega deželnega gledališča. Gledališka zgradba je bila prva te vrste na Slovenskem, ki je bila že od začetka namenjena tudi uprizarjanju gledaliških predstav v slovenskem jeziku in je prevzela vlogo osrednjega slovenskega narodnega gledališča. Graditev je imela za Slovence velik narodnoprebudni pomen. Ob odprtju je bila zadnja v seriji predstav uprizorjena Jurčičeva Veronika Deseniška – tragedija v petih dejanjih, ki jo je pripravilo slovensko Dramatično društvo v režiji Ignacija Borštnika. Društvo je dobilo prostor v novem gledališču, s tem pa so bili postavljeni tudi temelji prvega slovenskega poklicnega gledališča. Zgradba je postala dom dramskih in opernih predstav. Danes v njej deluje Ljubljanska opera.
Pravnik Franc Miklavčič se je že pred vojno politično opredelil za katoliški tabor krščanskih socialistov. Med 2. svetovno vojno je najprej deloval kot aktivist Ovobodilne fronte, od leta 1942 pa je bil v partizanih. Po Dolomitski izjavi se ni želel vpisati v komunistično partijo. Zato je bil kot domnevni angleški vohun določen za likvidacijo, vendar je partizani niso hoteli izvršiti. Po vojni je bil 30 let sodnik, nazadnje na okrožnem sodišču v Ljubljani. Leta 1976 je bil aretiran in leto pozneje obsojen na 2 leti in 6 mesecev strogega zapora zaradi protidržavnega delovanja. Bil je znan kot avtor zapisa, v katerem je zahteval sodno obravnavo povojnih pobojev slovenskih domobrancev, pa tudi zato, ker je ustanovil krščansko-socialistično skupino, ta pa je izdelala program za samostojno slovensko državo. Po intervenciji tujih medijev in Amnesty International je bil izpuščen, potem ko je v zaporu prebil približno dve leti. Pozneje je kot pravnik – uradnik deloval do leta 1989, ko je postal eden izmed ustanoviteljev Slovenskih krščanskih demokratov. Zaradi notranjih sporov v stranki je izstopil iz nje in s podpredsedniškega mesta v njej. Od leta 1995 je vodil zunajparlamentarno Krščansko-socialno unijo. Pravnik Franc Miklavčič, ob Jožetu Pučniku najbolj znani disident slovenskega 20. stoletja, se je rodil leta 1921 v Ljubljani.
Po tistem, ko se je plebiscit o razdelitvi Koroške oktobra 1920 končal v korist Avstrije, ji je bila priključena tudi vas Libeliče na Libeliškem polju, čeprav se je večina njenih prebivalcev odločila za življenje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Libeličani so se tej odločitvi uprli in že prvo noč po postavitvi izruvali mejne kamne, v naslednjih dneh in mesecih pa so akcije z zahtevo po državni pripadnosti še stopnjevali. Samoobrambno so organizirali vaško stražo, pri zavednih kmetih prirejali družabne večere in prepevali slovenske ljudske pesmi, pomoč pa so iskali tudi v Ljubljani. Razmejitvena komisija je imela v Dravski dolini formalno možnost mejo tudi spreminjati in tako so na konferenci leta 1922 v Mariboru sklenili, da bodo Libeliče vendarle priključili Kraljevini SHS. Tako je pred 100 leti (1922.) jugoslovanska obmejna straža zamenjala avstrijske orožnike, po opravljenih formalnostih pa so državno mejo prestavili na sredino rodovitnega polja za libeliško cerkvijo in tako po dveh letih uresničili željo Libeličanov, da se vrnejo v matično državo. *Posnetek je povedal zgodovinar Marjan Kos. Gre za redek primer, da si je peščica krajanov izborila izključitev iz mednarodno pravno priznane države in priključitev k matičnemu narodu. Seveda pa pri Libeličah ni šlo za ozemeljsko darilo Avstrije. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ji je v zameno prepustila del hribovitega območja na Kozjaku, levo od Drave, ki je bilo redko poseljeno z izrazito nemško usmerjenimi prebivalci.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
