Osrednja osebnost slovenske bibliografije
Martin Krpan za kavarno Emona
Od amaterskega odra do televizijske igre
Utemeljitelj slovenske bibliografije Franc Simonič je po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1869 vpisal študij slavistike in zgodovine v Gradcu ter ga končal z doktoratom iz zgodovine Babenberžanov. Prvo službo je dobil leta 1874 v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu. Od leta 1877 je tri desetletja služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju kot referent za slavistiko, zgodovino in zemljepis, od leta 1894 vrhovni revizor katalogov, od 1898 pa kustos in vodja knjižnice. Po petindvajsetih letih zbiranja je pripravil enega naših temeljnih bibliografskih priročnikov z naslovom Slovenska bibliografija od leta 1550 do leta 1900. V njem poleg knjig opisuje še časopisje, muzikalije in zemljevide – skupaj obravnava kar približno pet tisoč bibliografskih enot. To je prva retrospektivna bibliografija v slovenščini in še danes velja za temeljni slovenski bibliografski vir. Po oceni strokovnjakov je zajel vsaj 75 odstotkov slovenske knjižne produkcije v 350 letih – od Trubarja do leta 1900. Dr. Franc Simonič, utemeljitelj slovenske bibliografije, se je rodil 2. oktobra 1847 v Ivanjkovcih.
Slikar, restavrator, likovni kritik in publicist Čoro Škodlar se je slikarstva učil v ateljejih na Dunaju in v Münchnu. Do začetka druge svetovne vojne je bil zaposlen pri časniku “Jutro”. Leta 1943 je odšel k partizanom in med drugim vodil oddelek za kinematografijo pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu. Po vojni je slikal in restavriral freske ter oljne slike. Njegovi motivi so bili predvsem krajine in vedute ter ljubljanski meščani in slovenski književniki. Za kavarno Emona v Ljubljani je naslikal veliko stensko kompozicijo Martin Krpan, ki pa je bila pri prezidavi sneta. Poleg likovnokritiških člankov ter recenzij razstav pisal še polemične članke o likovnem dogajanju pri nas ter esejistične zapise. Slikar, restavrator, likovni kritik in publicist Čoro Škodlar se je rodil pred 120 leti (1902) v Ljubljani.
Gledališki igralec in režiser Vladimir Skrbinšek je tako kot številni gledališki umetniki takratnih časov igralsko pot začel na amaterskem odru, leta 1923 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču v Mariboru. *Posnetek Po okupaciji je odšel v ljubljansko Dramo in v njej ustvaril več vrhunskih likov v Shakespearjevih tragedijah, nato pa je do leta 1963 igral in režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem. Svoje poklicno delo je v tem gledališču sklenil leta 1983 z režijo Pigmaliona. Nekaj časa je vodil tudi igralsko družino pri Radiu Ljubljana in bil prepričljiv poustvarjalec v radijskih in televizijskih igrah. Vladimir Skrbinšek je dvakrat dobil Prešernovo nagrado, leta 1971 pa Borštnikov prstan. Vladimir Skrbinšek se je rodil pred 120 leti (1902) v Ljubljani.
Za zidom sodnih zaporov v Mariboru so nacistični okupatorji med drugo svetovno vojno usmrtili 689 talk in talcev. Prav danes pa mineva 80 let (1942) od največje morije, ki so jo nemški nacisti zagrešil v enem samem dnevu na Slovenskem. Drugega oktobra 1942 so za zaporniškim zidom v Mariboru ustrelili 143 slovenskih domoljubov. Večinoma je šlo za sodelavce ali pripadnike odporniškega narodnoosvobodilnega gibanja. Ljudi, ki so bili usmrčeni, ni obsodilo nobeno sodišče, ampak je o njihovi usodi odločal komandant varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem. Med skupno 1590 usmrčenimi na Štajerskem je bilo 82 žensk. Po narodnosti so bili večinoma Slovenci, po poklicu pa delavci, kmetje in obrtniki. Z odločbo o smrtni kazni so bili politični jetniki seznanjeni neposredno pred ustrelitvijo. V zadnjih trenutkih svojega življenja so lahko napisali poslovilna pisma svojim najdražjim. Po oktobru 1942 pa tudi to ni bilo več dovoljeno, zato so jih nekateri pisali na skrivaj.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
