Obveščevalec in slikar
Spodbuda goriški galeriji
Partizan ob zahodni meji
Umetniška pot kiparja Franca Bernekerja se je začela v podobarskih delavnicah, dozorela pa je na dunajski akademiji. Študij pri profesorju Edmundu Hellmerju je po štirih letih uspešno končal in pri njem leta 1905 obiskoval še specialno kiparsko šolo. Dunajsko obdobje velja kot srečen čas za njegovo kiparstvo. Tedaj je nastala glavnina njegovih najboljših del, tudi Trubarjev spomenik na robu ljubljanskega parka Tivoli, ki velja za eno naših najlepših javnih plastik. Kot prvi izmed naših umetnikov je poveličal človekovo socialno trpljenje, saj ga je tudi sam dobro poznal. Vendar njegove kompozicije o bedi niso socialne obsodbe, saj je imel Berneker mehko in lirično naravo. Franc Berneker se je rodil leta 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu.
Leta 1911 se je v Trstu rodil slikar Stanislav Rapotec. Njegova družina se je pred fašizmom umaknila v Ljubljano. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zajet, pozneje je pobegnil iz ujetništva in se pridružil Jugoslovanski kraljevi vojski v izgnanstvu. Na Bližnjem vzhodu je deloval kot obveščevalni častnik. Ko so ga jeseni leta 1948 demobilizirali, se je odločil ostati v tujini. Odpotoval je v Avstralijo in začel ustvarjati v slogu abstraktnega ekspresionizma. Zaradi prijateljevanja s Francetom Goršetom je v sedemdesetih začel zahajati v kraj Sveče na Koroškem in tam je nastalo precej njegovih del. *Posnetek Med osamosvojitveno vojno se je prvič po letu 1945 vrnil v Slovenijo in pripravil razstavo v Ljubljani. Leta 1989 ga je britanska kraljica Elizabeta za njegove zasluge na umetniškem področju odlikovala z redom Avstralije.
Slikar Rafael Nemec se je po maturi na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1939 vpisal na tamkajšnjo akademijo. Po vojni je diplomiral na oddelku za slikarstvo. Najprej je poučeval na več srednjih šolah, nato pa se je posvetil restavratorstvu. Odkrival in restavriral je freske v številnih cerkvah na Primorskem, med njegovimi zadnjimi restavratorskimi deli pa so bile freske v dvorcu Zemono pri Vipavi. Sicer pa si je nenehno prizadeval za primerno predstavitev likovne ustvarjalnosti ter pri tem spodbujal mlade primorske likovne umetnike. Bil je med prvimi, ki so začrtali pot goriških galerij, kot likovni ustvarjalec pa je sodeloval na številnih razstavah doma in v tujini. Rodil se je leta 1914 v Vrtojbi pri Gorici.
Franc Uršič je otroštvo preživel v domačem Kobaridu. Zaradi revščine ni mogel nadaljevati šolanja v gimnaziji, zato se je preživljal s priložnostnimi deli. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko. Pred napotitvijo v Afriko je dezertiral in se leta 1943 pridružil partizanom Kobariške čete. Še isto leto se je s 1. bataljonom Gradnikove brigade udeležil pohoda v Beneško Slovenijo, nato pa je do kapitulacije Italije deloval kot komandir bolnišnice v Skalcah nad Sužidom. Zaradi množičnega pridruževanja novih borcev partizanom je bila 1. oktobra v Kobaridu ustanovljena 2. Soška brigada. Uršič je postal poveljnik enega njenih bataljonov. Ob imenovanju za poveljnika 17. Gregorčičeve brigade 1. julija 1944 je za glavno nalogo dobil izvedbo ponovnega pohoda v Beneško Slovenijo. 7. avgusta je kot poveljnik vodil Operativni štab za zahodno Primorsko, njegova naloga je bilo varovanje zahodnega slovenskega ozemlja. 20. avgusta so brigado napadle nemške kolone, dan potem pa so Uršiča ranili in ujeli na Javorci. Odpeljali so ga v Kobarid, nato pa v goriško bolnišnico in pozneje v zapor Coroneo. Aprila 1945 so ga usmrtili in sežgali v tržaški Rižarni. Franc Uršič - Joško se je rodil leta 1920 v Kobaridu.
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
